Ko je mama moji hčerki odmaknila krožnik in rekla, da bo debela kot jaz, sem jo prvič v življenju ustavila

»Dovolj bo, Nika. Saj nočeš biti debela kot mamica.«

Mama je moji petletni hčerki odmaknila krožnik s potico. Vilice so ostale v Nikini roki, košček oreha pa ji je obtičal na spodnji ustnici. Pogledala je najprej babico, potem mene. Kot bi preverjala, ali je naredila kaj narobe.

»Vrni ji krožnik,« sem rekla.

Mama se je zasmejala in pogledala Mateja, mojega moža.

»No, pa imamo spet občutljivo nedeljo.«

V trebuhu me je stisnilo. Tisti stari občutek, ko sem hotela izginiti, še preden bi kdo opazil, da me je zabolelo. Samo da tokrat nisem bila več sama za tisto mizo.

»Rekla sem, vrni ji krožnik.«

Mama je bila vedno urejena. Zlikana bluza, pobarvani lasje, čevlji, očiščeni že zvečer. Tudi ko sva komaj shajali z njeno plačo iz trgovine, je moralo biti navzven vse lepo. Oče je odšel, ko sem bila stara sedem let. O njem ni govorila brez stisnjenih ustnic.

»Midve si pa ne moreva privoščiti, da bi bili zanemarjeni,« je govorila.

Dolgo sem mislila, da to pomeni, da moram biti pridna.

Pri enajstih mi je med pomerjanjem kavbojk v kabini rekla, naj potegnem trebuh noter. Prodajalka je stala na drugi strani zavese. Še danes se spomnim, kako sem zadrževala dih, medtem ko je mama vlekla zadrgo navzgor.

Pri petnajstih sem shujšala.

»Zdaj si pa vsa udrta. Poglej se malo.«

Če sem oblekla oprijeto majico, sem se razkazovala. Če sem oblekla širok pulover, sem bila kot vreča. Pred odhodom v šolo sem stala pred ogledalom in se preoblačila, dokler nisem skoraj zamudila avtobusa.

Nikoli nisem zadela prav. Ampak res nikoli.

Hrana je postala nekaj, o čemer sem razmišljala ves dan. Včasih sem se ji izogibala, potem pa zvečer jedla na skrivaj, stoje ob odprtem hladilniku. Mama je našla prazne ovitke in jih položila na kuhinjsko mizo.

Ni vprašala, kaj se dogaja.

»Toliko o tvoji samodisciplini.«

V šoli sem iskala potrditev pri učiteljicah, doma pri njej, pozneje pri fantih. Če mi je kdo rekel, da sem lepa, sem bila mirna kakšno uro. Potem sem že iskala dokaz, da ni mislil resno.

Mateja sem spoznala pri šestindvajsetih, ko sva oba delala v skladišču. Bil je prvi človek, ki ni razumel, zakaj se opravičujem, ko si vzamem zadnji kos kruha.

»Ker ga mogoče hočeš ti,« sem rekla.

»Potem bom pa povedal.«

Tako preprosto je zvenelo pri njem.

Ko me je prvič videl jokati pred omaro, ker sva zamujala na rojstni dan, ni rekel, naj ne kompliciram. Usedel se je na posteljo.

»A te je strah iti ali te je strah, kako boš videti?«

Nisem znala odgovoriti. Oboje me je bilo sram.

Na terapijo nisem šla takoj. Najprej sem rekla, da nimava denarja. Potem, da nimam časa. V resnici me je bilo strah, da bo tudi terapevtka rekla, da pretiravam.

Začela sem pri osemindvajsetih, po tem, ko sem se v službenem stranišču sesedla na tla in nisem mogla nehati jokati. Zdravnica me je napotila naprej. Na obravnavo sem čakala, pozneje pa sva z Matejem del prihrankov namenila samoplačniškim srečanjem.

Bolelo me je tudi to. Da plačujem za pogovor, medtem ko potrebujeva nov pralni stroj.

Terapevtka Irena mi ni rekla, da moram mamo zasovražiti.

Vprašala me je, kaj se zgodi v mojem telesu, ko zazvoni telefon in na zaslonu vidim njeno ime.

»Stisne me,« sem rekla.

Prvič sem to izgovorila brez smeha.

Napredek ni bil lep in raven. Včasih sem znala prekiniti žaljiv pogovor. Naslednjič sem mamo sama vprašala, ali sem se zredila. Kot da bi šla po odgovor, za katerega sem vedela, da me bo ranil.

Ko se je rodila Nika, sem jo gledala med spanjem in si obljubljala stvari, ki jih nisem znala povedati na glas. Da ji ne bom popravljala telesa, preden bo sploh vedela, kaj je na njem treba popravljati. Da se ji ne bo treba smejati, ko jo bo bolelo.

Potem sem se nekega jutra pred ogledalom prijela za trebuh.

»Grozna sem.«

Nika je stala pri vratih kopalnice. Dvignila je majico in pogledala svoj trebušček.

Še zdaj mi postane slabo, ko se spomnim.

Pokleknila sem k njej.

»Veš kaj? To sem rekla grdo o sebi. Učim se, da tega ne počnem več.«

Ni bil popoln odgovor. Bil je edini pošten, ki sem ga imela.

Mami sem večkrat povedala, da pred Niko ne govorimo o hujšanju in postavah. Vsakič je zavila z očmi.

»Danes človek še ust ne sme odpreti.«

Tisto nedeljo s potico je torej že vedela.

»Malo jo hecam,« je rekla, ko sem krožnik sama potisnila nazaj pred hčerko.

»Njej ni smešno.«

Nika je vilice položila na prtiček.

»Mamica, jaz nisem več lačna.«

Poznala sem ta stavek. Tudi jaz sem ga govorila, ko me ni minila lakota, ampak pogum jesti pred drugimi.

»Lahko nehaš jesti, kadar si sita,« sem ji rekla. »Ničesar pa nisi naredila narobe.«

Mama je vstala tako hitro, da je stol podrsal po ploščicah.

»Jaz sem te sama gor spravila. Zdaj me boš pa pred otrokom poniževala?«

Roke so se mi tresle pod mizo.

»Ne bom več dovolila takih pripomb. Če se ponovijo, bomo šli domov.«

»Potem pa kar pojdite.«

Pogledala sem Mateja. Ni govoril namesto mene. Samo vstal je in Niki prinesel jopico.

Na hodniku je mama jokala. Jaz tudi. Skoraj sem odložila torbo in se opravičila, samo da bi bilo konec.

Potem je Nika vprašala, ali je babica jezna zaradi potice.

Takrat sem odprla vrata.

Dva tedna me mama ni poklicala. Teta Jožica mi je napisala, da bom razumela, ko bom starejša. Vsak večer sem preverjala telefon in se spraševala, ali sem bila preostra.

Zdaj se z mamo srečujemo redkeje. Včasih mejo spoštuje, včasih pogovor končam. Še vedno me zaboli, ko reče, da me ne pozna več.

Tudi sama se šele spoznavam.

Ali sem res slaba hči, ker nočem več molčati? Vem samo, da nočem, da bi moja hči nekoč potrebovala dovoljenje za kos potice.