Pri šestintridesetih sem izvedel, da imam štiriletno hčerko. Ko sem jo pripeljal domov, je partnerka začela pakirati.

»Če jo pripelješ sem, ne pričakuj, da bom jaz njena mama.«

Maja je stala med kuhinjsko mizo in hladilnikom. V roki je držala položnico za elektriko, tako močno, da jo je zmečkala v kepo. Jaz sem imel na telefonu fotografijo štiriletne deklice s čopkoma in odrgnjenim kolenom.

Moje hčerke.

Do tistega torka sploh nisem vedel, da obstaja.

Poklicali so me s centra za socialno delo. Tjaša, s katero sva se videvala nekaj mesecev, preden sem spoznal Majo, je umrla po nenadnem zapletu med zdravljenjem. Njena hčerka Neža je začasno ostala pri teti Ireni. Očetovstvo ni bilo urejeno, Irena pa je med sestrinimi dokumenti našla moje ime in nekaj starih sporočil.

»Ne moremo še ničesar trditi,« je rekla socialna delavka Alenka. »Bi bili pripravljeni sodelovati pri ugotavljanju očetovstva?«

Sedel sem v parkiranem avtu pred službo. Sodelavec je potrkal na šipo, ker sem z vozilom zapiral dovoz. Gledal sem ga, kot da ne razumem, kaj hoče.

S Tjašo nisva imela velike ljubezenske zgodbe. Ko sva končala, je rekla, da potrebuje mir. Jaz sem odšel. Ni mi povedala za nosečnost.

Zakaj ne, še danes ne vem. Irena je rekla samo: »Vse je hotela rešiti sama. Potem pa ni več vedela, kako ti povedati.«

To me je razjezilo. Potem me je bilo sram, ker sem bil jezen na mrtvo žensko.

Maji sem povedal še isti večer. Sprva je mislila, da gre za pomoto. Tudi jaz sem se oklepal te možnosti, čeprav je imela deklica na fotografiji enako jamico v bradi kot moj oče.

Postopki so trajali več tednov. Oddal sem vzorec, hodil na razgovore in prvič obiskal Nežo pri Ireni. Ni mi skočila v objem. Skrila se je za tetino nogo in vprašala, ali popravljam pralni stroj.

»Ne,« sem rekel. »Rok sem.«

Prinesel sem prevelike copate in pobarvanko, ki jo je že imela. Nisem znal drugega.

Ko je bilo očetovstvo potrjeno, sem dolgo sedel na klopci pred blokom. Potem sem poklical Ireno in vprašal, kdaj lahko spet pridem.

Z Majo sva šest let živela v dvosobnem stanovanju v Šiški. Najemnina je rasla, varčevala sva za polog in poleti nameravala na dopust. O otrocih sva se pogovarjala. Ona jih ni želela. Jaz sem govoril, da jih tudi ne potrebujem.

Nisem lagal. Ampak takrat tudi nisem vedel za Nežo.

»Torej naj zdaj vse, kar sva se dogovorila, kar izgine?« me je vprašala Maja.

»Ne morem je pustiti samo zato, ker nama ne ustreza.«

»Vidiš? Že zdaj govoriš, kot da sem pošast.«

Nisem odgovoril. In prav s tem sem ji odgovoril.

Ko so bile urejene potrebne stvari in je bilo dogovorjeno, da bo Neža živela pri meni, je prišla z dvema vrečama oblek, plišastim zajcem in materino jopico. Vreče je odložila ob vhodu.

»Kdaj grem nazaj?«

Počepnil sem prednjo.

»Zdaj boš nekaj časa tukaj. Z mano.«

»Ampak kdaj grem k mamici?«

Maja se je obrnila proti koritu. Videl sem, da joka. Takrat sem še mislil, da bo zaradi tega vse lažje.

Ni bilo.

Neža se je ponoči zbujala in kričala. Prala sva rjuhe, ker je spet začela močiti posteljo. V vrtec je sprva hodila samo za nekaj ur. V službi sem prosil za prilagoditev urnika, izgubil dodatke in prvič zamudil s svojim delom najemnine.

Maja je delala od doma. Jaz sem si to prevedel v: lahko bo malo pomagala.

Nekega jutra sem ji že obut rekel: »Samo do desetih bodi z njo. Nujno moram v službo.«

»Imam sestanek.«

»Saj bo gledala risanko.«

»Rok, ne. Ne delaj tega.«

Pa sem vseeno še prijel za kljuko. Tega me je danes najbolj sram.

Zvečer je počilo. Maja je rekla, da v lastnem domu nima več miru, jaz pa sem ji zabrusil, da ima štirileten otrok več razumevanja kot ona.

Neža je sedela na preprogi in natikala nogavico zajcu.

»Lahko sem čisto tiho,« je rekla.

Oba sva obmolknila.

Tisto noč sem sedel ob njeni postelji, dokler ni zaspala. Maja je v spalnici zlagala oblačila v kovček.

»Ne odhajam zato, ker je otrok slab,« je rekla pri vratih. »Odhajam, ker si odločil za oba. Potem si pa pričakoval, da bom jaz tiho uredila vse, česar ti ne znaš.«

Hotel sem ji reči, da ni poštena. Ampak nekaj v meni je vedelo, da ima prav.

Naslednjih šest tednov je bilo grdih. Ne filmsko žalostnih. Grdih.

Pozabil sem rezervna oblačila za vrtec. Zažgal kosilo. Jokala sva oba, ker nisem znal splesti kitke tako kot mamica. Irena je prihajala ob sredah, moja mama je skuhala več porcij golaža, jaz pa sem se na razgovoru na centru prvič nehal delati, da vse obvladam.

»Ne vem, kako naj bom njen oče,« sem povedal.

Poiskali smo dodatno podporo. Z nadrejenim sem se dogovoril za predvidljivejši urnik. Na hladilnik sem nalepil seznam obveznosti, ker ljubezen očitno ne pomaga, če pozabiš naročiti otroka pri zobozdravniku.

Maja je najprej pisala zaradi pošte. Potem je vprašala, kako Neža spi.

Odgovoril sem po resnici. Brez očitkov in brez fotografije žalostnega otroka, s katero bi jo zvlekel nazaj.

Dobila sva se na kavi.

»Ne bom njena nadomestna mama,« je rekla.

»Vem.«

»In ne morem obljubiti, da bom zmogla.«

»Tudi jaz ne,« sem priznal. »Ampak zanjo moram poskrbeti. Če se vrneš, tega ne bom več prelagal nate.«

Ni se vrnila tisti večer. Najprej je prišla v soboto na kosilo. Neža ji je pokazala zajca, Maja pa je vprašala, zakaj ima samo eno nogavico.

»Drugo je izgubil pri selitvi,« je rekla Neža.

»To se tudi meni dogaja.«

Prvič sta se skupaj zasmejali.

Maja zdaj spet živi z nama. Počasi sva uredila prostor in stroške, vsak teden pogledava urnike. Še vedno se spreva. Kadar potrebuje mir, zapre vrata spalnice, jaz pa ne stojim več pred njimi užaljen.

Pred dnevi ji je Neža med večerjo rekla: »Ti nisi moja mamica.«

Žlica mi je obstala nad krožnikom.

Maja je prikimala. »Vem. Jaz sem Maja.«

Neža je malo razmišljala, potem pa ji podala kozarec. »Mi daš še vodo?«

In Maja ji jo je natočila.

Ne vem, ali nama bo uspelo ostati skupaj. Vem pa, da Neža ne sme vsak večer poslušati, ali je dobrodošla.

Je mogoče nekoga ljubiti in mu hkrati priznati, da si od njega zahteval preveč?