Sin mi je rekel, naj ne delam težav. Zdaj razmišljam, da bi se izselila iz hiše, ki sem jo odplačevala trideset let.

»Tega ne boš nesla nazaj v kuhinjo,« je rekla Maja in prijela škatlo, še preden sem iz nje potegnila možev lonček.

Obstala sem sredi hodnika. V škatli so bili moji prti, radio in lonček z odkrušenim ročajem, iz katerega je Jože vsako jutro pil kavo.

»Zakaj pa ne?«

»Ker sem končno naredila red.«

Tomaž je stal pri odprtem hladilniku. Pogledala sem ga, svojega sina, in čakala.

»Mami, lepo te prosim. Zaradi enega lončka?«

Takrat sem prvič pomislila, da bi vzela kovček in šla. Ne na obisk. Za zmeraj.

Stara sem štiriinšestdeset let. Hišo na obrobju Celja sva z Jožetom gradila ob službah, ob sobotah in med dopustom. Dvanajst let nisva šla na morje. Jaz sem delala v pekarni, on je popravljal stroje. Ko je zmanjkalo za ploščice, sva v kopalnici nekaj mesecev gledala gol beton.

Ne govorim tega, ker bi mi moral kdo ploskati. Samo da boste razumeli, zakaj me je tista škatla tako zabolela.

Jože je umrl pred štirimi leti. Po njegovi smrti sem včasih nalašč pustila prižgan radio, da ob prihodu iz trgovine nisem stopila v popolno tišino.

Ko me je Tomaž vprašal, ali bi se z Majo začasno preselila k meni, sem rekla ja, še preden je povedal do konca.

Najemodajalec jima je odpovedal pogodbo, za drugo stanovanje bi potrebovala dve varščini. Varčevala sta za svoje, a se je vedno kaj zalomilo. Avto, zobozdravnik, Majina pogodba za določen čas.

»Pol leta, mami. Največ osem mesecev.«

Uredila sem jima zgornji sobi. Kupila nove brisače. V omari naredila prostor za njune plašče.

Prvi večer smo jedli polnjene paprike. Tomaž je dvakrat vzel in rekel, da tega ni jedel že celo večnost.

Bila sem srečna. Prav otročje srečna.

Spremembe so prihajale po malem.

Maja je najprej prestavila kozarce. Potem je rekla, da je na pultu preveč stvari. Moj radio je šel na polico v shrambo, ker jo je zjutraj motil.

»Saj imaš telefon, če hočeš kaj poslušati.«

Nimam navade poslušati poročil po telefonu. Ampak zaradi tega se pa res ne bom kregala, sem si rekla.

Potem so izginile zavese.

»Oprala sem jih. Nazaj jih pa ne bi dajala, je veliko bolj svetlo.«

Zvečer sem sedela pri oknu in imela občutek, da me lahko vsak s ceste gleda naravnost v krožnik.

Pri hrani je postalo še težje. Maja ni marala cvrtja, vonj po zelju ji je ostal v laseh, juha je bila preslana. Nekaj časa sem kuhala dve kosili. Potem sem začela jesti, kar je pripravila ona.

Neko nedeljo sem dala v pečico svinjsko pečenko.

»A nismo rekli, da bomo meso jedli največ dvakrat na teden?« je vprašala.

Nismo rekli. Ona je rekla. Jaz sem takrat brisala mizo in nisem odgovorila.

Po enem letu sem večino popoldnevov preživela v spalnici. Tam sem imela televizijo, šivanje in škatlo piškotov, ki sem jih prej brez razmišljanja hranila v kuhinji.

Ja, piškote sem skrivala. Pri teh letih. V svoji hiši.

Tomažu sem skušala povedati nekega večera, ko je prišel iz popoldanske izmene.

»Nisem več sproščena tukaj.«

Sezul je čevlje in si podrgnil oči.

»Kaj je zdaj spet?«

Tisti »spet« me je ustavil. Saj mu skoraj ničesar nisem povedala.

»Rada bi, da se me kaj vpraša. Preden se moje stvari odnesejo. Preden se določi, kaj bom jedla.«

»Maja pač rada skrbi za dom. A ni to dobro? Prej si rekla, da si sama za vse.«

Nisem znala odgovoriti dovolj hitro. On pa je že šel pod tuš.

Po tistem s škatlo sem Majo prosila, naj sede k meni.

»Ne želim se prepirati,« sem začela.

»Potem se pa ne,« je rekla, vendar je sedla.

Povedala sem ji za lonček. Za zavese. Za to, da potrkam, preden vstopim v dnevno sobo, čeprav sploh ne vem, kdaj sem to začela početi.

Nekaj časa je gledala v mizo.

»Tudi meni ni lahko, veste. Pri dvaintridesetih živim pri tašči. Vse tukaj me spominja, da ni nič moje.«

To sem razumela. Bolj, kot je mislila.

»Ampak zato pa ne more postati vse tvoje.«

Ustnice so se ji stisnile.

»Jaz kuham, čistim, urejam. Vi pa potem Tomažu govorite, kako sem grozna.«

»Nisem rekla, da si grozna.«

»Ni treba uporabiti te besede.«

Vstala je tako hitro, da je stol udaril ob radiator.

Zvečer je Tomaž prišel v mojo sobo. Ni potrkal.

»Maja je jokala.«

Jaz sem tisti dan jokala na stranišču. Tega mu nisem povedala. Zdelo se mi je ponižujoče tekmovati, katera je bolj prizadeta.

»Potrebujemo dogovor,« sem rekla. »O skupnih prostorih. Pa tudi o tem, koliko časa bosta še tukaj.«

»A naju mečeš ven?«

»Ne. Sprašujem te.«

»Saj veš, kakšne so cene stanovanj.«

Vedela sem. Za elektriko, ogrevanje in hrano sta mi vsak mesec nakazala dogovorjeni znesek. Nista živela zastonj. Tudi jaz nisem bila vedno lahka. Včasih sem popravljala za Majo in pripomnila, da smo včasih znali kaj privarčevati. Vem, da je slišala očitek.

Ampak o tem bi se lahko pogovorili. Če bi se sploh še znali pogovarjati.

Naslednje jutro sem v oglasih našla garsonjero. Majhna kuhinja, balkon, tretje nadstropje brez dvigala. Najemnina bi mi vzela več kot polovico pokojnine.

Vseeno sem poklicala.

Na ogledu me je gospa vprašala, zakaj se selim.

»Prevelika hiša,« sem rekla.

Bilo me je sram povedati, da imam doma dovolj sob, pa se nimam kam dati.

Ko sem prišla nazaj, me je Tomaž čakal pri vratih. Na mizi sem pustila list z naslovom.

»Ti to resno? Kaj bodo pa ljudje rekli? Da sva te spodila?«

»Vprašaj me raje, zakaj sem šla gledat.«

Molčal je. Iz kuhinje se je slišalo pospravljanje pribora.

Nisem podpisala pogodbe. Za zdaj še ne. Tudi stanovanja nisem znala kar pustiti nekomu drugemu, ko pa sem na balkonu prvič po dolgem času začutila mir.

Lonček sem prinesla nazaj v kuhinjo. Stoji ob aparatu za kavo. Maja ga ne omenja, Tomaž pa je zadnje dni do mene pretirano prijazen. O selitvi in našem dogovoru ne govori nihče.

Jaz zvečer še vedno gledam oglase.

Ali res zahtevam preveč, če hočem biti doma več kot samo nekdo, ki je dovolil drugim, da se vselijo? In če odidem zaradi miru, zakaj imam občutek, da bom za to na koncu kriva jaz?