Ko me je tašča ponižala pred vso družino, je mož gledal v krožnik. Tisti večer sem vzela otroka in odšla.

»Če bi bila dobra mama, bi otrok vedel, kako se obnaša za mizo,« je rekla Marija in Neži iz rok vzela kozarec.

Sok se je razlil po prtu. Moja šestletnica je otrpnila, za mizo pa je obsedelo deset sorodnikov. Pogledala sem moža. Matej je z vilicami premikal krompir, kot da se ga vse skupaj ne tiče.

»Dovolj,« sem rekla.

Tašča je položila mokro krpo predme.

»Potem pa vsaj pobriši. V tej hiši vedno drugi popravljamo za tabo.«

Takrat sem vstala tako sunkovito, da je stol zadel ob omaro.

V njuno hišo sva se preselila sedem let prej, ko sem bila noseča z Nežo. Stanovanja v okolici Ljubljane so bila za najini plači predraga. Jaz sem delala v trgovini, Matej v skladišču. Marija in Franc sta nama ponudila zgornje nadstropje.

»Zakaj bi plačevala tujcu, če imamo doma prostor?« je rekla takrat.

Zdelo se mi je velikodušno. Iz prihrankov sva uredila kopalnico in zamenjala okna. Računi so bili na Matejevo ime, hiša pa je ostala njuna. O tem nisem razmišljala. Pričakovala sva otroka. Imela sva dom. Tako sem vsaj mislila.

Najprej so bile pripombe skoraj prijazne.

»Jaz sem plenice vedno prekuhavala.«

»A ne boš skuhala še juhe? Matej je navajen kosila na žlico.«

Potem je začela prihajati gor brez trkanja. Odpirala je pralni stroj, prestavljala lonce in preverjala, kaj imamo v hladilniku. Če sem zaklenila, je zvečer Mateju rekla, da se v lastni hiši počuti kot nezaželena gostja.

Naslednji dan me je prosil, naj ne kompliciram.

Po rojstvu Vida sem delala krajši delovni čas. Zjutraj vrtec, potem blagajna, popoldne otroka, perilo, kuhanje. Marija je občasno pazila nanju, za kar sem ji bila iskreno hvaležna. Toda vsaka pomoč je pozneje postala dolg.

Če sem rekla, naj Vidu pred večerjo ne daje piškotov, je zavzdihnila: »Ko ga je treba paziti, sem pa dobra.«

Matej je govoril, da je mama pač takšna.

»Ne misli slabo.«

»Kaj pa jaz? Jaz tudi ne mislim slabo, ko prosim, naj potrka.«

Pogladil me je po rami in šel pod tuš. Pogovor je bil končan, jaz pa sem ostala sredi kuhinje z umazano ponvijo v roki.

Najhuje je bilo, ko sem začela dvomiti vase. Preden sem otroka oblekla, sem pomislila, kaj bo rekla ona. Preden sem odprla okno, sem preverila, ali je spodaj na vrtu. Neko nedeljo sem skrila vrečko kupljenih njokov, ker nisem imela moči poslušati, da se domači naredijo v pol ure.

No, takrat mi ni bilo več niti malo smešno.

Dva tedna pred tistim kosilom sem Mateju pokazala oglas za najem stanovanja. Sedemsto petdeset evrov, še stroški posebej.

»S čim bova pa živela?« je vprašal.

»Tako tudi ne živiva.«

»Maja, ne bom se skregal z mamo zaradi njokov in zaklenjenih vrat.«

Obrnila sem telefon navzdol. Nisem znala več razložiti, da ne gre za njoke.

Tisto nedeljo smo praznovali Francov rojstni dan. Spekla sem pecivo in že zjutraj poslušala, da sem ga narezala preveč na debelo. Pri kosilu je Neža segla po kruhu in prevrnila kozarec.

Ko sem vstala, je Marija privzdignila obrvi.

»Kaj bo pa zdaj? Spet užaljenost?«

»Otrok je polil sok. Ti pa si pred vsemi rekla, da sem slaba mama.«

»Rekla sem, da bi ga lahko kaj naučila.«

Pogledala sem Mateja.

»Boš kaj rekel?«

Odložil je vilice.

»Dajta, no. Ata ima rojstni dan.«

Neža je začela tiho jokati. Vid si je stisnil dlani čez ušesa. In jaz sem kar naenkrat zagledala, kako je to kosilo videti zanju.

Šla sem gor. Iz omare sem potegnila potovalno torbo in vanjo zmetala otroška oblačila. Roke so se mi tresle. Trikrat sem pozabila, po kaj sem šla v kopalnico.

Matej je prišel za mano.

»Ne moreš zdaj delati predstave.«

»Ne delam predstave. Grem k svojim.«

»Zaradi enega prepira?«

»Ti res misliš, da je bil eden?«

Ni odgovoril. Spodaj je Marija dovolj glasno povedala, da sem to očitno načrtovala že dolgo.

Moja mama Irena ni ničesar spraševala, ko smo prišli. Neži je pogrela mleko, oče Jože pa je iz majhne sobe odnesel likalno desko, da smo raztegnili kavč.

Šele ko sta otroka zaspala, sem se sesedla za kuhinjsko mizo.

»Saj mogoče sem tudi jaz težka,« sem rekla.

Mama je predme postavila čaj.

»Mogoče si kdaj. Ampak zato te ni treba poniževati.«

Matej me je klical ob enajstih. Nisem se oglasila. Poslala sem mu samo, da sta otroka v redu in da se bova pogovorila naslednji dan.

Prišel je po službi. Na parkirišču pred blokom je ostal sedeti v avtu, dokler nisem stopila do njega.

»Mama pravi, da ji hočeš vzeti vnuka.«

»Jaz sem šla, ker tam ne morem več živeti. Otroka te lahko vidita. Tudi njo. Ampak ne bom se vrnila.«

»Kaj naj torej naredim? Izberem tebe in nje nikoli več ne pogledam?«

»Ne zahtevam, da nimaš mame. Zahtevam, da imaš tudi ženo.«

Zajokal je. Prvič po dolgem času. Mene pa to ni takoj omehčalo in zaradi tega sem se počutila skoraj krivo.

Naslednje tri tedne sva se dobivala po službi in računala. Najemnina, vrtec, kredit za avto, hrana. Odpovedala sva poletni dopust. Izbrala sva manjše stanovanje v starejšem bloku, dvajset minut dlje od službe. Za varščino sva porabila skoraj vse, kar sva imela na strani.

Matej je materi povedal sam.

Pozneje mi je priznal, da mu je rekla, da je nehvaležen, in da ga je prijelo, da bi ji obljubil, da bomo ostali.

»Pa ji nisem,« je rekel.

Nisem ga objela. Prijela sem ga za roko. Za tisti večer je bilo dovolj.

Zdaj smo v najemu dva meseca. Kuhinja je majhna, pralni stroj ropota in otroka si delita sobo. Ko plačava položnice, morava dobro premisliti vsak večji nakup.

Ni vse popravljeno. Še vedno se zdrznem, kadar Matej med pogovorom z materjo utihne. On se včasih brani, še preden povem do konca. Dogovorila sva se za partnersko svetovanje, ker nočem spet leta čakati, da bo bolje samo od sebe.

Prejšnjo nedeljo je Neža pri zajtrku polila kakav. Za hip je pogledala oba.

Matej je vstal po krpo.

»Nič hudega. Pomagaj mi pobrisati.«

Takrat sem prvič pomislila, da nam mogoče res lahko uspe.

Še vedno me stisne, ko pogledam najemnino, ampak doma me ni več strah obrniti ključa v vratih. Je res nehvaležnost, če odideš iz hiše, v kateri si počasi ne upaš več biti to, kar si?