Mama je brez moje vednosti naročila ogled naše hiše: »Če bi me imela rada, bi se že preselila.«

»Gospa pravi, da ste dogovorjeni za cenitev,« je rekel moški pred vrati in pogledal na tablico.

Za njim je stala moja mama. Popravljala si je ovratnik, kot da je prišla na nedeljsko kosilo, ne pa neznancu pokazat hišo, v kateri živimo.

Jure je prišel iz kurilnice, še ves prašen.

»Kakšno cenitev, Maja?«

Nisem mogla odgovoriti. Neža je za kuhinjsko mizo nehala pisati nalogo. Žan se je oprijel mojega puloverja.

Mama je zavzdihnila.

»Nekdo je moral kaj premakniti. Ti bi še deset let razmišljala, jaz pa lahko medtem sama umrem v tistem stanovanju.«

Živeli smo v vasi pri Trebnjem, v hiši, ki sem jo podedovala po očetu. Ni bila velika. Pozimi je v predsobi vleklo, streha nad drvarnico je puščala, kuhinjo sva z Juretom kupila rabljeno.

Ampak bila je naša. Za obnovo sva še odplačevala kredit. Jure je skoraj vsak prost konec tedna nekaj popravljal, jaz pa sem po službi v računovodstvu urejala vrt in vozila otroka na dejavnosti.

Mama je po očetovi smrti ostala v Ljubljani. Prvo leto sem jo klicala vsak večer. Ob sobotah sem ji nosila nakupe in jo vozila na pokopališče. Ko je potrebovala pregled, sem vzela dopust.

Potem so obiski postali prekratki, klici preredki in vsaka moja utrujenost dokaz, da mi ni mar.

»Petra ima svojo družino,« je govorila o moji sestri, ki je živela v Kranju. »Ti si bila pa vedno bolj navezana name.«

To je zvenelo kot pohvala. Dolgo nisem opazila, da je bila tudi obveznost.

Prvič je prodajo omenila med lupljenjem krompirja.

»Za tole hišo bi dobila lepo stanovanje blizu mene. Otroka bi imela več možnosti, ti pa ne bi vsak dan vozila toliko kilometrov.«

Rekla sem, da nama je tukaj dobro.

Nož je odložila tako sunkovito, da sem trznila.

»Seveda. Važno, da je tebi dobro.«

Od takrat ni več odnehala. Pošiljala mi je oglase za stanovanja, nekatera tako draga, da bi po prodaji hiše potrebovali še večji kredit. Ko sem ji pokazala številke, je rekla, da za svojo mamo očitno nisem pripravljena ničesar žrtvovati.

Jure je bil sprva potrpežljiv.

»Naj pride večkrat sem. Uredimo ji sobo zgoraj.«

Mama je predlog zavrnila. Na vasi nima zdravnika, prijateljic, trgovine pred vrati. Razumela sem jo. Res sem jo. Samo potem ni razumela ona nas.

Začela sem skrivati njene klice. Odšla sem v kopalnico ali na dvorišče, da Jure ne bi poslušal istega prepira.

»Zakaj šepetaš?« me je nekega večera vprašal.

»Ker nočem spet poslušati, da je moja mama nemogoča.«

»Nisem tega rekel. Rekel sem, da ne bomo prodali doma zato, ker ti po vsakem pogovoru z njo jokaš.«

Zabrusila sem mu, da nima pojma, kako je biti odgovoren za ostarelega starša.

Njegov oče je umrl tri leta prej. Takoj ko sem izgovorila, mi je bilo žal.

Jure je samo pokimal in odšel v garažo.

Potem je prišla tista cenitev.

Nepremičninskemu posredniku sem pred vrati povedala, da prodaje ne bo in da nisem ničesar naročila. Opravičil se je in hitro odšel.

Mama pa je stopila naravnost v kuhinjo.

»Zdaj si me pa osramotila.«

Jure je zaprl vhodna vrata.

»Marija, dovolj. Otrokoma ste prejšnji teden rekli, da bosta kmalu hodila v drugo šolo. Zakaj?«

Obrnila sem se proti Neži.

Gledala je v zvezek. Ustnice so se ji tresle.

»Babica je rekla, naj se ne vpišem na pevski zbor, ker jeseni ne bomo več tukaj.«

Mene je kar stisnilo. Na zbor je čakala od drugega razreda.

Mama je zamahnila.

»Saj otroci se navadijo. Mi se nismo toliko ukvarjali z vsakim njihovim občutkom.«

»Jaz pa se bom,« je rekel Jure.

Tisti večer je prvič spal na kavču. Ne zaradi mame. Zaradi mene.

»Ne vem več, ali se o najinem življenju odločaš z mano ali z njo,« je rekel, preden je ugasnil luč.

Naslednje jutro je Žana bolel trebuh. Ni hotel v šolo, ker ga je skrbelo, da bomo med poukom začeli pakirati. Pokleknila sem pred njega in mu obljubljala, da ne gremo nikamor.

»Ampak babica pravi drugače,« je šepnil.

Takrat sem dojela, da moje izogibanje prepiru ni ohranjalo miru. Samo prelagala sem ga na otroka in Jureta.

Poklicala sem Petro.

Pričakovala sem, da bo rekla, naj bom potrpežljiva. Namesto tega je dolgo molčala.

»Meni govori, da si ti že skoraj odločena za prodajo, samo Jure ti ne pusti.«

Sedla sem na stopnice pred hišo.

Petra je dodala, da ji mama ponoči večkrat telefonira. Da jo je strah samote. Tega dela mi ni povedala. Meni je govorila predvsem o tem, kakšna hči sem postala.

Dogovorili sva se, da se pogovorimo skupaj. Brez otrok.

Mama je prišla z vrečko orehove potice. Postavila jo je na mizo in me hotela objeti. Objela sem jo, potem pa sem vseeno povedala, kar sem si zapisala na listek.

»Hiše ne bomo prodali. Otroka ostajata na svoji šoli. O tem se ne bomo več pogajali.«

Obraz se ji je zaprl.

»Torej me puščaš samo.«

»Ne. Lahko ti pomagam urediti prevoze, nakupe, pomoč na domu. Lahko se dogovorimo za obiske. Ne bom pa preselila štirih ljudi, ker ti druge možnosti niso všeč.«

Začela je jokati. Roke so se mi tresle pod mizo.

»Po vsem, kar sem naredila zate.«

Hotela sem se opravičiti. Že sem zajela sapo. Potem sem pogledala Jureta, ki je sedel čisto tiho ob meni.

»Hvaležna sem ti. Ampak to ne pomeni, da lahko odločaš namesto mene.«

Petra je ponudila, da se mama začasno preseli v njeno prazno sobo. Povedala ji je tudi, da je čez dan v službi in da ne bo vedno na voljo.

Mama je privolila šele čez dva tedna. Meni je po telefonu rekla, da vsaj ena hči še razume, kaj pomeni družina.

Tokrat je nisem prepričevala. Po klicu sem šla na vrt in jokala med paradižnikom. Meje niso nič manj bolele samo zato, ker so bile potrebne.

Z Juretom nisva bila takoj v redu. Veliko sva se pogovarjala, tudi o stvareh, ki sem jih prej zamolčala. Neža se je vpisala na zbor. Žan me ne sprašuje več vsak večer, ali bomo ostali doma.

Mamo obiskujem v Kranju. Včasih je prijazna, drugič komaj odgovarja. Učim se oditi ob dogovorjeni uri, tudi če je užaljena.

Še vedno sem njena hči. Samo ne morem več dokazovati ljubezni tako, da pri tem izgubljam svojo družino.