Ko en dan nisem skuhala kosila, mi je sin rekel, da v njihovem stanovanju očitno ne želim ničesar prispevati

»Mama, a se ti norčuješ? Ura je skoraj pet, otroka sta lačna, kosila pa nikjer.«

Matej je stal sredi kuhinje, še vedno v srajci iz službe, in odpiral prazne lonce, kot da sem mu nekaj ukradla. Nika je za njim odložila torbico na stol in pogledala proti drobtinam pod mizo.

»Pa še pometeno ni,« je rekla tiho, vendar dovolj glasno, da sem jo slišala.

V roki sem držala izvid zdravnika. Še vedno me je bolelo koleno od hoje po stopnicah v zdravstvenem domu, v trebuhu pa sem čutila tisto znano tesnobo. Dopoldne sem bila pri zdravniku, potem pa sem šla z Ireno na kavo. Prvič po skoraj štirih mesecih sem naredila nekaj samo zase.

»Sporočila sem vama, da danes ne bom kuhala,« sem rekla.

Matej je pogledal telefon.

»Poslala si sporočilo ob enajstih. Kaj naj jaz zdaj s tem?«

Takrat se je v meni nekaj premaknilo. Ne počilo. To bi bilo preveč preprosto. Samo premaknilo se je, kot omara, za katero nenadoma odkriješ plesen, ki je bila tam že dolgo.

Na Primorskem sem živela sama od smrti moža Franca. Hiša je bila prevelika, to priznam. Pozimi je burja tresla polkna, zvečer pa sem v kuhinji včasih prižgala radio samo zato, da je nekdo govoril. Matej me je klical ob nedeljah. Vedno na hitro.

»Mama, pridi k nam v Ljubljano. Otroka te pogrešata. Tudi tebi ne bo treba biti sami.«

Nika je bila takrat zelo prijazna. Rekla je, da bomo stroške delili in da si bomo pomagali. Jaz bom kdaj pobrala Manco in Tineta po pouku, onadva pa bosta mene peljala k zdravniku ali po večjih nakupih. Medgeneracijsko bivanje, je temu rekla. Slišalo se je lepo. Skoraj moderno.

Svojo hišo sem zaklenila, sosedi Mileni pustila rezervni ključ in v Ljubljano prinesla dva kovčka. Večino stvari sem pustila doma. »Saj imaš tukaj vse,« je rekla Nika.

Dobila sem manjšo sobo ob kopalnici. Na postelji so bile prej škatle, likalna deska in stare igrače. Tri dni sem pospravljala, da sem lahko odprla omaro. Ni me motilo. Bila sem srečna, ker sem zjutraj slišala vnuka in ker ob večerih nisem več jedla sama.

Najprej sem samo skuhala juho. Potem sem nekega dne oprala perilo, ker se ga je nabral cel koš. Naslednji teden mi je Nika na hladilnik pritrdila listek: mleko, jogurti, kruh, mehčalec, sadje.

»Če boš že šla v trgovino,« je rekla.

Kmalu sem vstajala ob šestih. Pripravila sem zajtrk, pospravila kuhinjo, ločila perilo in šla v trgovino. Ob dveh sem pobrala otroka. Manca je imela ob torkih plesne vaje, Tine ob četrtkih nogomet. Vmes sem kuhala, pomivala kopalnico in obešala srajce, da se ne bi zmečkale.

Matej je kdaj rekel: »Kaj bi mi brez tebe?«

Takrat sem bila ponosna. Neumna ravno ne, samo želela sem verjeti, da je to hvaležnost.

Toda »hvala« je počasi izginil. Namesto njega so prišla navodila.

»Mama, jutri naredi ričet.«

»Marija, prosim, ne peri mojih puloverjev na tem programu.«

»Babi, ati je rekel, da moraš podpisati opravičilo.«

Če sem zvečer sedla pred televizijo, sem opazila poln pomivalni stroj. Nihče ni nič rekel, a tišina je znala povedati dovolj. Vstala sem in ga izpraznila.

Tistega tedna me je koleno tako bolelo, da sem ponoči komaj prišla do stranišča. Niki sem povedala, da imam v petek pregled. Prosila sem jo, naj tisti dan sama uredi otroka.

Zavzdihnila je in odprla službeni koledar.

»Ravno v petek imam pomemben sestanek. Ne moreš prestaviti?«

Nisem prestavila. Irena, moja prijateljica iz mladosti, je bila ravno v Ljubljani. Po pregledu sva sedli v majhno kavarno blizu zdravstvenega doma. Dve uri sva pili kavo in govorili o starih časih, o Francu, o njeni hčerki in o moji hiši.

»Ti pogrešaš dom,« je rekla.

Hotela sem zanikati, pa so se mi napolnile oči.

Ko sem se vrnila, je sledil prizor v kuhinji.

»V hladilniku so jajca, sir in včerajšnja juha,« sem rekla Mateju. »Nihče ne bo lačen.«

»Ne gre samo za kosilo,« je odvrnil. »Dogovorili smo se, da boš pomagala.«

»Pomagala? Jaz tukaj delam od jutra do večera.«

Nika je prekrižala roke.

»Tudi mi delamo. Plačujeva stanovanje, položnice, hrano. Ne pričakujeva veliko, samo malo sodelovanja.«

Beseda sodelovanje me je zabolela bolj kot vse drugo.

Vsak mesec sem jima dala tristo evrov od pokojnine. Hrano sem pogosto kupila sama. Nikoli nisem vprašala, koliko stane moja majhna soba, ker sem mislila, da sem družina.

»Kaj pa sem jaz tukaj?« sem vprašala. »Mama ali zaposlena?«

Matej je odmaknil pogled.

»Ne dramatiziraj.«

To je bil trenutek, ko sem vedela. Če bi ostala, bi se naslednje jutro spet opravičila. Skuhala bi ričet, pomila tla in se prepričevala, da je mir pomembnejši od mene.

Namesto tega sem šla v sobo in odprla kovček.

Manca je prišla za mano.

»Babi, kam greš?«

Sedla sem na rob postelje in jo stisnila k sebi. Rekla sem ji, da grem za nekaj časa domov, ker moram urediti hišo. Nisem hotela, da otrok nosi prepir odraslih.

Matej se je pojavil na vratih.

»A boš zdaj kar odšla? Zaradi enega kosila?«

»Ne zaradi enega kosila. Zaradi vseh dni, ko nisi opazil, da sem utrujena.«

Nika je iz hodnika rekla, da jih izsiljujem. Da smo računali name. Prav ta stavek mi je dokončno odprl oči. Niso računali z menoj. Računali so name.

Naslednje jutro me je Irena odpeljala na avtobusno postajo. Matej mi ni pomagal s kovčkoma. Stal je pri oknu in gledal navzdol. Mogoče ga je bilo sram. Mogoče je bil samo jezen.

Ko sem odklenila hišo na Primorskem, je v njej dišalo po zaprtem in vlagi. Na mizi je bil še Francov star lesen pladenj. Sedla sem v mrzlo kuhinjo in prvič po dolgem času jokala na glas.

Naslednji dan sem očistila samo eno sobo. Skuhala sem si kavo in jo popila na soncu. Nihče me ni vprašal, kaj bo za kosilo. Nihče ni preverjal tal.

Z Matejem zdaj govoriva redko. Pokliče predvsem takrat, ko potrebuje varstvo med počitnicami. Vnuka pogrešam tako močno, da me včasih fizično boli. Vseeno se ne bom vrnila pod istimi pogoji.

Sem ravnala sebično, ker sem izbrala samospoštovanje, ali bi morala zaradi vnukov še malo potrpeti? Včasih res ne vem, koliko mora mama dati, preden sme reči: dovolj.