Ko zvonec zazvoni: Vrnitev v vas in soočenje s preteklostjo

»Ne morem verjeti, da spet stojim pred to oguljeno leseno ograjo,« sem si šepnila, ko sem zadrževala sapo pred domačo hišo v Mali vasi. Zvonec na vratih je bil še vedno isti – star, zarjavel, z zvokom, ki je v meni vedno sprožil val tesnobe. Ko sem pritisnila nanj, se je po dvorišču razlegel znani kovinski zvok. V istem trenutku sem zaslišala mamin glas: »Ana! Si že tukaj? Pridi noter, hitro, gostje bodo vsak čas tu!«

Noge so mi bile težke kot svinec. Vsak korak po škripajočih stopnicah je bil kot vračanje v otroštvo, kjer sem bila vedno tista tiha, nevidna hči. V kuhinji je dišalo po pečenki in svežem kruhu, a meni je bilo slabo. Mama je hitela od štedilnika do mize, oči pa so ji bile nemirne. »Pomagaj mi še s solato, prosim. In ne pozabi – danes bodi prijazna do tete Marije. Saj veš, kako je občutljiva.«

Zavila sem z očmi. Teta Marija – vedno tista, ki je znala z enim stavkom raztrgati moje samozavestne obrambne zidove. »Ana, kdaj boš pa ti končno našla fanta?« ali pa »V Ljubljani si že čisto pozabila, kaj pomeni prava družina.«

Mama me je pogledala postrani. »Ana, prosim. Danes res ne rabimo nobenih izpadov.«

»Saj ne bom nič rekla,« sem zamrmrala in začela rezati paradižnik. Roke so mi drhtele. Spomini na zadnje družinsko kosilo so bili še preveč živi – prepir zaradi dediščine, očetov ledeni pogled, bratova tiha zamera, ker sem šla študirat v mesto.

Vrata so se sunkovito odprla in vstopil je brat Miha s svojo ženo Petro in dvema otrokoma. »Živjo!« je zavpil in otroka sta stekla k babici. Miha me je pogledal le bežno in rekel: »Si spet prišla samo za en dan?«

»Ne vem še,« sem odvrnila preveč ostro. Petra me je objela in zašepetala: »Saj bo bolje, Ana. Samo potrpi.«

Nisem ji verjela. Nikoli ni bilo bolje. Vedno ista igra vlog: jaz – črna ovca; Miha – ponos družine; mama – posrednica; oče – sodnik.

Ko so prišli še teta Marija, stric Tone in babica Jožica, se je začelo pravo družinsko gledališče. Teta Marija me je že na vratih ošinila z očmi: »Ana, si spet sama? Saj boš že našla koga, samo ne bodi tako izbirčna.«

Zasmejala sem se na silo: »Hvala za nasvet.«

Kosilo je potekalo v napeti tišini, prekinjeni z občasnimi opazkami o vremenu in sosedih. Oče je sedel na čelu mize in molčal. Ko je babica začela govoriti o parceli za hišo, ki naj bi jo podedovala jaz ali Miha, sem začutila ledeno roko okoli srca.

»Ana itak ne bo nikoli živela tukaj,« je rekel Miha in pogledal proč.

»Zakaj pa ne?« sem ga vprašala bolj izzivalno kot sem želela.

»Ker si preveč fina za vas!« se je zasmejal.

Vsi so utihnili. Mama me je pogledala proseče, naj ne začnem spet.

A tokrat nisem mogla več molčati. »Mogoče pa nisem fina. Mogoče sem samo utrujena od tega, da me vedno gledate kot tujko! Nikoli nisem bila dovolj dobra za vas! Vedno ste imeli raje Miho!«

Teta Marija je zavzdihnila: »Spet ta tvoja drama… Saj smo te imeli radi! Samo… drugačna si bila.«

»Drugačna? Ker sem hotela več kot samo ostati tukaj in delati na polju? Ker nisem hotela biti kot vi?«

Oče je prvič spregovoril: »Dovolj! Družina mora držati skupaj. Če ti ni prav, pač pojdi.«

Vstala sem od mize in stekla ven na vrt. Solze so mi tekle po licih. Slišala sem mamin glas za sabo: »Ana! Prosim… vrni se noter.«

Obrnila sem se k njej: »Zakaj me nikoli nisi branila? Zakaj si vedno pustila, da me ponižujejo?«

Mama je sklonila glavo: »Bojala sem se. Da te bom izgubila. Da boš šla stran.«

»Ampak ravno zato sem šla stran! Ker tukaj nisem mogla dihati!«

Objeli sva se in prvič po dolgih letih sem začutila toplino v njenem objemu.

Ko sva se vrnili v hišo, so vsi molčali. Babica je tiho rekla: »Ana… mogoče smo res delali napake. Ampak si naša.«

Miha me je pogledal in rekel: »Jaz sem bil ljubosumen nate. Ker si imela pogum iti stran.«

Vsi smo sedeli v tišini. Prvič ni bilo treba ničesar reči.

Zvečer sem sedela na klopci pred hišo in gledala v zvezde nad vasjo. Vprašala sem se: »Ali lahko res kdaj odpustimo drug drugemu? Ali lahko družina postane prostor sprejemanja in ne le bolečine? Kaj vi mislite?«