Njena mama naju je sredi prepira vrgla iz hiše – ni pričakovala, da bosta še isti večer odšla tudi oba njena otroka

»Če ti pri nas kaj ni všeč, spakiraj in pojdi! Pa Nino vzemi s sabo!« je zakričala Marija in z mokro kuhinjsko krpo udarila po pultu.

V kuhinji je zadišalo po zažgani čebuli. Nina je stala med nama, bleda in čisto pri miru. V roki je držala moj telefon, ki ga je nekaj minut prej našla pri svoji mami.

»Zakaj si brala najina sporočila?« jo je vprašala. Glas se ji je tresel.

Marija je skomignila.

»V moji hiši nimata skrivnosti.«

Takrat sem vedel, da smo prišli do konca.

Pri Mariji sem živel skoraj leto dni. Z Nino sva se tja preselila, ko je lastnik najine garsonjere v Ljubljani dvignil najemnino. Oba sva delala, vendar sva po položnicah, gorivu in obrokih za avto komaj spravila mesec skozi. Marija nama je ponudila prazno sobo v svoji hiši pri Domžalah.

»Samo toliko, da se postavita na noge,« je rekla.

Sprva sem bil hvaležen. Prispevala sva za elektriko, vodo in hrano. Ob sobotah sem kosil travo, popravljal ograjo in vozil Marijo po opravkih. Nina je kuhala ter čistila. Tudi njen mlajši brat Rok je še živel doma in vsak mesec oddal del plače.

Toda pri Mariji nič ni bilo zares brezplačno.

Tuširati smo se smeli največ pet minut. Pralni stroj se je vključil samo ob torkih in petkih po deseti zvečer. Če sem pustil skodelico v koritu, me je naslednje jutro čakala na postelji. Marija je pregledovala račune iz trgovine in spraševala, zakaj sva kupila dražji sir.

Najhuje je bilo zvečer.

Večkrat je brez trkanja odprla vrata najine sobe. Enkrat je vstopila, ko sva z Nino ležala objeta pod odejo.

»Ob sedmih vstajamo. Ne bosta do polnoči izvajala svojih neumnosti,« je rekla in pustila vrata odprta.

Nina se je obrnila stran. Jaz sem v temi stiskal zobe.

Ko sem predlagal, da namestiva ključavnico, me je Nina prosila, naj tega ne naredim.

»Samo še bolj bo znorela. Prosim, Marko. Malo še zdrživa.«

Vedno sva še malo zdržala.

Marija je imela prihranke. Sama je rada povedala, da ima na banki več deset tisoč evrov in da bi lahko kadar koli kupila manjše stanovanje. O denarju je govorila kot o dokazu, da ima vedno prav.

»Jaz znam živeti. Vi bi vse zapravili,« je ponavljala.

Ko je Nina omenila selitev, ji je zagrozila, da ji ne bo nikoli več pomagala. Dodala je še, da hiše po njeni smrti mogoče sploh ne bo dobila.

Nina je utihnila. Videl sem, da jo je zadelo. Ni šlo za hišo. Šlo je za tisti stari strah, da bo razočarala mamo.

Prepir, zaradi katerega smo odšli, se je začel zaradi pomivalnega stroja. Vključil sem ga napol praznega, ker sva z Nino zjutraj odhajala zgodaj v službo. Marija ga je izklopila in me čakala v kuhinji.

»Kolikokrat ti moram povedati, da se pri meni ne razmetava?«

»Dal bom dva evra več za elektriko, če je treba.«

»Ne gre za dva evra. Gre za spoštovanje.«

Poskusil sem oditi, a je rekla, da sem Nino obrnili proti njej. Prav tako, z napako, ker je bila od jeze vsa iz sebe. Nato je omenila najine prepire, za katere sploh nisem vedel, da jih sliši.

»Pa tisto o otroku tudi vem,« je dodala.

Obstal sem.

O otroku sva govorila samo v sporočilih. Nina je pred mesecem dni izvedela, da bo zaradi zdravstvenih težav morda težje zanosila. Nikomur še ni povedala.

Takrat je zagledala moj telefon na polici ob Marijini torbici.

»Mama, kaj si naredila?«

Marija ni pokazala niti kančka sramu.

»Hotela sem vedeti, kaj skrivata pred mano.«

Nina je zajokala. Ne glasno. Samo solze so ji stekle po obrazu, medtem ko je odklenila zaslon in videla odprt najin pogovor.

Rekel sem Mariji, da je prestopila mejo. Ona pa je pograbila krpo in zakričala, naj greva.

Iz hodnika se je prikazal Rok.

»Če gre Nina, grem tudi jaz,« je rekel.

Marija se mu je zasmejala.

»Kam pa boš šel s svojo plačo? Še položnice ne znaš plačati.«

Rok jo je nekaj sekund gledal. Nato je počasi prikimal.

»Se bom pa naučil.«

Tisto noč smo stvari zmetali v vreče za smeti in škatle od banan. Marija je hodila za nami ter govorila, da bomo čez en teden prosili, naj se vrnemo. Ko je Nina odnesla zadnjo torbo, jo je mama prijela za komolec.

»Če zdaj odideš, nisi več moja hči.«

Nina se je ustavila. Mislil sem, da bo popustila.

Potem je nežno umaknila njeno roko.

»Jaz bom vedno tvoja hči. Ampak nisem več tvoj otrok.«

Prve tri noči smo spali pri mojem sodelavcu Tomažu. Vsi trije v majhni dnevni sobi. Našli smo dvosobno stanovanje v Šiški, v četrtem nadstropju brez dvigala. Najemnina je bila visoka, varščina pa skoraj vse, kar smo imeli prihranjeno.

Rok je prodal motor. Jaz sem vzel nekaj dodatnih izmen. Nina je odpovedala dopust in jokala, ko je gledala stanje na računu. Prvi mesec smo jedli veliko testenin, juhe in kruha z namazi. Imeli smo en star kavč, tri različne stole in mizo, ki se je majala.

A ko sem zvečer odložil skodelico v korito, je tam tudi ostala.

Nihče ni odprl vrat brez trkanja. Nihče ni pregledoval telefonov.

Seveda ni bilo vse lepo. Zaradi denarja smo se prepirali. Rok je dvakrat zamudil s svojim delom najemnine. Nina je imela slabo vest in je mamo skrivaj klicala, a Marija ji je prvih nekaj tednov odložila slušalko.

Potem se je nekega nedeljskega dopoldneva pojavila pred našimi vrati. V rokah je držala posodo z govejo juho.

Pogledala je obrabljene čevlje v predsobi, naš majavi obešalnik in položnice na mizi. Verjetno je pričakovala razpad. Namesto tega je videla Roka, ki je sesal, Nino, ki se je smejala ob štedilniku, in mene, ki sem popravljal razrahljano polico.

»Torej vam gre,« je tiho rekla.

»Težko, ampak nam gre,« je odgovorila Nina.

Marija je položila juho na pult. Za trenutek je bila videti manjša, skoraj izgubljena.

»Lahko bi vam pomagala z varščino.«

Nina je odkimala.

»Ne, mama. Ker bi potem spet odločala, kako moramo živeti.«

Marija ni ugovarjala. Sedla je na enega od naših različnih stolov in prvič ni zahtevala, da ji skuhamo kavo. Samo sedela je in gledala svoja odrasla otroka, ki je nista več potrebovala za dovoljenje.

Ne vem, ali se bo kdaj res spremenila. Zdaj se videvamo redko in pred obiskom mora poklicati. Včasih se užali, včasih spet poskuša ukazovati. A Nina ji zdaj mirno reče ne.

Včasih svoboda res izgleda kot prazna denarnica, majavo pohištvo in testenine tri dni zapored. Toda koliko je vreden mir, če moraš zanj razočarati lastno družino? In ali je odhod izdaja ali pa je včasih edini način, da končno odrasteš?