Ko je mož še tretjič odnesel naše kosilo svoji materi, sem odložila kuhalnico in rekla: »Od danes naprej sem samo še mama, ne pa vaša služkinja.«

»Kam neseš tisto posodo?« sem vprašala, čeprav sem odgovor že poznala.

Rok je stal pri vhodnih vratih z mojo največjo stekleno posodo v rokah. V njej je bila polovica govejih zrezkov v omaki, ki sem jih pripravljala skoraj dve uri. Meso sem kupila v akciji in natančno preračunala, da bo dovolj še za naslednji dan.

»Mami. Saj veš, da sama ne kuha,« je rekel in že segel po kljuki.

»Rok, to je naše jutrišnje kosilo.«

Pogledal me je, kot da kompliciram zaradi ene žlice omake.

»Bomo pa jutri nekaj drugega. Ne bodi tako sebična.«

Tista beseda me je zadela naravnost v prsi. Sebična. Jaz, ki sem ob šestih zjutraj vstajala, pripravila zajtrk Neži in Žanu, ju odpeljala v šolo in vrtec, oddelala sedem ur v računovodstvu, tekla v trgovino ter doma kuhala, prala in pobirala nogavice za tremi ljudmi.

On pa je moje delo nesel čez cesto svoji materi Mariji in mene imenoval sebično.

»Če odneseš to posodo, ti povem, da ne bom več kuhala zate,« sem rekla.

Rok je zavzdihnil. Tisti dolgi, naveličani vzdih, zaradi katerega sem se vedno počutila kot tečna ženska, ki ne zna biti zadovoljna.

»Spet delaš dramo.«

Odšel je.

Vrata so se zaprla, jaz pa sem ostala sredi kuhinje s kuhalnico v roki. Žan je za mizo risal bager, Neža pa je tiho gledala vame. Hitro sem se obrnila k pomivalnemu koritu, ker nisem hotela, da vidi moje solze.

To se ni zgodilo prvič. Marija je živela dve hiši stran. Bila je zdrava, še vedno je vozila avto in trikrat na teden hodila na telovadbo. Toda po smrti Rokovega očeta se je navadila, da je njen sin na vsak klic pritekel k njej.

Sprva sem to razumela. Tudi meni se je smilila. Nosila sem ji juho, pekla pecivo in ji pomagala prati zavese. Potem pa pomoč ni bila več pomoč. Postala je obveznost.

Če sem kupila jagode za otroka, je Rok eno košarico odnesel materi. Če sem spekla potico, je najlepši kos izginil, še preden smo sedli za mizo. Neko soboto sem za ves teden kupila zelenjavo in meso. Naslednje jutro je manjkala skoraj polovica vrečk.

»Mami je zmanjkalo hrane,« mi je mirno pojasnil.

»Zakaj pa ni šla v trgovino?«

»Ker sem bil jaz tukaj. Zakaj bi hodila, če ji lahko pomagamo?«

Mi. Vedno je rekel mi, čeprav sem denar za večino hrane dala jaz in sem jaz razmišljala, kaj bosta otroka jedla do plače.

Z Rokom sva zaradi posojila za hišo živela precej na tesno. Ob koncu meseca sem včasih štela kovance za kruh. Marija pa je imela svojo pokojnino, prihranke in hišo brez dolgov. Kljub temu je bilo očitno normalno, da jaz varčujem pri sebi, da bi bila njena shramba polna.

Večkrat sem se poskusila pogovoriti.

»Ne pravim, da ji ne smeva pomagati,« sem mu rekla nekega večera. »Samo vprašaj me, preden odneseš hrano, ki sem jo načrtovala za nas.«

»To je tudi moja hiša in moja hrana.«

»Potem jo tudi ti kupi in pripravi.«

Takrat se je zasmejal. Ne glasno, bolj skozi nos.

»Saj rada kuhaš.«

Nisem več vedela, kaj me bolj boli. To, da me ne sliši, ali to, da mu je bilo vse skupaj res tako nepomembno.

Po tistem kosilu z zrezki sem zvečer sedla za mizo in na list napisala stroške. Hrana, čistila, položnice, vrtec, šolske potrebščine. Nato sem pod številke zapisala še vse, kar vsak dan naredim doma.

Pranje. Sušenje. Zlaganje. Kuhanje. Nakupovanje. Čiščenje. Naročanje otrok pri zdravniku. Preverjanje domačih nalog. Iskanje izgubljenih copat. Skrb, da nikoli ne zmanjka zobne paste.

Seznam je bil dolg skoraj celo stran.

Naslednje jutro sem pripravila zajtrk samo zase in za otroka. Rok je prišel v kuhinjo, odprl hladilnik in pogledal prazno polico, kjer je običajno čakal njegov sendvič.

»Kje je moja malica?«

»Nisem je pripravila.«

»Zakaj ne?«

»Ker sem sebična, se spomniš?«

Pogledal me je, nato zaloputnil vrata hladilnika.

Tisti teden nisem oprala niti ene njegove majice. Njegove nogavice so ostale ob postelji. Posodo, ki jo je pustil v dnevni sobi, sem prestavila na njegov del mize. Kuhala sem preproste obroke za Nežo, Žana in zase. Če je prišel zraven s krožnikom, sem mirno rekla, da porcije zanj ni.

Prva dva dni je jedel kruh in salamo. Tretji dan je odšel k Mariji. Pričakovala sem, da se bo vrnil sit in zadovoljen.

Vrnil se je slabe volje.

»Mami pravi, da jo ponižuješ.«

»Kako jo ponižujem?«

»Ker ji ne pošiljaš več hrane.«

Za nekaj trenutkov sem ga samo gledala. Potem mi je ušel kratek, grenek smeh.

»Torej je opazila, da ne kuham, ti pa do zdaj nisi opazil, koliko sem kuhala?«

»Ne obračaj besed.«

»Ne obračam jih. Samo prvič jih poslušam.«

Napetost v hiši je postala tako gosta, da sta jo čutila tudi otroka. Neža me je vprašala, ali se bova ločila. Stisnilo me je pri srcu. Nisva se prepirala pred njima, a otroci slišijo tudi tišino.

Roku sem zato rekla, da se morava zvečer pogovoriti brez kričanja.

Prišel je pozno. Na mizo je vrgel račun iz bližnje gostilne.

»Veš, koliko sem ta teden zapravil za hrano?«

»Približno toliko, kot jaz vsak teden porabim za vse štiri.«

Obstal je. Pogledal je račun, nato moj stari seznam stroškov, ki sem ga pustila na hladilniku.

»Nisem vedel, da je tako tesno,« je tiho rekel.

»Nisi hotel vedeti.«

Dolgo ni rekel ničesar. S prstom je drsel po robu računa. Prvič ni branil matere. Prvič ni rekel, da pretiravam.

Potem je priznal, da mu Marija pogosto naroči, kaj naj prinese. Če ji reče ne, mu očita, da je po očetovi smrti pozabil nanjo. Govori mu, da sem ga jaz obrnila proti družini.

»In ti ji verjameš?« sem vprašala.

»Ne. Ampak ko začne jokati … jaz ne znam.«

»Potem se moraš naučiti. Ker zaradi njenega joka že leta jokam jaz.«

Takrat je prvič dvignil oči. Videl je, da ne grozim in ne igram užaljene žene. Bila sem preprosto izčrpana. Če se nič ne spremeni, bom odšla. Tega mu nisem niti morala izreči.

Naslednjo soboto je sam opral perilo. Belo majico je obarval rožnato, dve moji jopici pa skrčil. Skoraj bi se razjezila, vendar sem videla, kako nemočno stoji pred pralnim strojem.

»Res sem mislil, da samo pritisneš gumb,« je zamrmral.

»Ja, Rok. Gumb naredi vse. Tudi razvrsti, obesi in zloži.«

Ni mu bilo do smeha. Meni malo je bilo.

Najhujši pogovor je sledil z Marijo. Prišla je brez najave in na kuhinjski pult položila prazne posode.

»Tega cirkusa ne mislim več gledati,« je rekla. »Sin je shujšal zaradi tebe.«

Rok je stal ob vratih. Čakala sem, da bo spet molčal.

A ni.

»Mama, dovolj. Hrane ne bom več nosil brez Majinega dovoljenja. Če kaj potrebuješ, povej, ampak ni njena dolžnost, da skrbi zate.«

Marija je pobledela. Pogledala ga je, kot da jo je udaril.

»Torej sem zdaj tujec?«

»Ne. Si moja mama. Maja pa je moja žena in to je najin dom.«

Odšla je brez pozdrava. Še več tednov ni prišla na kavo. Po vasi je povedala, da sem ji vzela sina. Nekateri so me gledali postrani, a prvič me ni bilo sram.

Rok zdaj kuha dvakrat na teden, sam pere svoje perilo in sodeluje pri nakupih. Ni postal drug človek čez noč. Včasih še vedno zdrsne v stare navade. Tudi jaz mu še ne zaupam povsem, če sem iskrena.

Vem pa, da ljubezen ne pomeni, da se mora ena oseba izčrpati, da bi bilo vsem drugim udobno.

Sem morala res nehati skrbeti za vse, da so končno opazili, da tudi jaz obstajam? In koliko žensk še vedno tiho streže svojim družinam, medtem ko jim vsi govorijo, da »saj rade to delajo«?