Tašča je leta vstopala v najino stanovanje in odnašala stvari. Ko so izginili babičini uhani, sem izvedela, da je mož vedel več, kot je priznal.

»Samo povej mi, kje so uhani.«

Prazno žametno škatlico sem položila pred moža tako sunkovito, da se je kava prelila čez rob skodelice. Primož ni pogledal vanjo. Gledal je v telefon. Takrat sem vedela, še preden je odprl usta.

»Mama jih je vzela. Ne začni takoj kričati.«

Za trenutek nisem mogla vdihniti.

»Tiste od moje babice?«

Odložil je telefon z zaslonom navzdol.

»Saj jih nikoli ne nosiš.«

V najinem stanovanju v Šiški sva živela sedem let. Kredit sva plačevala še za naslednjih devetnajst. Jaz sem delala v računovodstvu manjšega podjetja, Primož v skladišču. Nisva bila revna, nisva pa kupovala ničesar, ne da bi prej pogledala stanje na računu.

Njegova mama Marjeta nama je ob vselitvi prispevala tri tisoč evrov za kuhinjo. Bila sem ji hvaležna. Res sem bila. Rezervne ključe je dobila, da bi zalila rože, kadar bi šla na dopust.

Sčasoma je nehala spraševati, kdaj naju ni doma.

Prvič sem jo našla v kuhinji, ko sem prišla iz službe z vročino. Prelagala je moje krožnike.

»Tako imaš bolj pri roki,« je rekla.

Drugič je zložila perilo. Tudi moje spodnje hlače. Tretjič me je vprašala, zakaj v kopalniški omarici hranim zdravila, ki jih jemljem.

Primožu sem tisti večer rekla, da mi je neprijetno.

»Pomaga nama. Lahko bi bila vesela.«

Potem so začele izginjati stvari. Pekač, ker je pekla potico. Palični mešalnik, ker se je njen pokvaril. Skoraj polna krema za obraz, ki sem si jo kupila za rojstni dan.

Ko sem vprašala zanjo, se je zasmejala.

»Saj ti ne boš zamerila ene kremice. Jaz sem pa že stara, meni bolj prav pride.«

Primož je vedno našel razlog zanjo. Osamljena je. Pozabljiva je. Nič slabega ne misli. Jaz pa naj ne kvarim miru zaradi malenkosti.

Tudi sama sem si začela govoriti, da pretiravam. Pred njenimi obiski sem pospravljala račune in osebne stvari, potem pa me je bilo sram, da jih skrivam v lastnem domu. Brez veze, sem si rekla. Pa ni bilo brez veze.

Babičine uhane sem hranila v zadnjem delu predala pod šali. Majhna zlata uhanca z zelenima kamnoma. Babica Minka ju je nosila ob nedeljah, tudi ko je šla samo do pekarne.

Pred smrtjo mi je škatlico potisnila v dlan.

»Za vsak dan sta tudi, veš. Ne šparaj vsega lepega.«

Nisem je poslušala. Bala sem se, da bi ju izgubila. Nosila sem ju na poroki in potem še dvakrat. Tisti petek sem ju hotela nadeti za obletnico najine poroke.

Zato je prazna škatlica stala med nama. Zato so se mi tresle roke.

»Kdaj ju je vzela?«

»Prejšnji teden.«

»In ti si vedel?«

Primož si je z dlanjo podrgnil obraz.

»Poklicala me je. Rekla je, da imaš nekaj zlatega nakita, ki samo leži. Neža je naredila maturo, mama pa nima za darilo.«

Neža je bila hči njegove sestre. Prijazna punca, ki mi je ob obiskih vedno pomagala pospraviti mizo.

»Kaj si ji odgovoril?«

Molčal je toliko časa, da sem sedla.

»Da verjetno ne boš komplicirala.«

Vstala sem in odšla v kopalnico. Zaklenila sem vrata. Sedela sem na zaprti straniščni školjki in si pritiskala rokav na usta, ker nisem hotela, da sliši, kako jokam.

Ni šlo več samo za Marjeto. Moj mož je nekomu dovolil razpolagati z mojo dediščino, potem pa me je še vnaprej razglasil za težavno, če bi ugovarjala.

Ko sem prišla ven, je stal na hodniku.

»Bom kupil druge.«

»Moje babice tudi?«

Pogledal je stran.

Marjeto sva poklicala po zvočniku. Najprej je rekla, da jih je samo posodila. Ko sem omenila darilo za maturo, je zavzdihnila.

»No, saj ostanejo v družini.«

»To je bila moja babica. Moj predal. Moji uhani.«

»Zdaj boš pa otroku jemala darilo?«

Primož je gledal v tla. Z nogo je poravnaval rob preproge.

»Povej ji,« sem rekla njemu.

»Mama, mogoče bi morala prej vprašati …«

»Mogoče?«

Marjeta je začela govoriti o kuhinji. O treh tisočakih. O tem, kolikokrat nama je skuhala kosilo. Kot da sem s sprejetjem njene pomoči prodala pravico do zaprtega predala.

»Denar za kuhinjo ti lahko začneva vračati,« sem rekla. »Uhani pa niso plačilo. In ključe hočem nazaj.«

Odložila je.

Tisto noč sva spala vsak na svojem robu postelje. Primož je ob dveh prižgal luč.

»Res boš zaradi tega razdrla družino?«

Obrnila sem se proti njemu.

»Jaz jo razdiram? Ti si ves teden vedel. Gledal si me, kako kuham, hodim v službo, iščem tvoj polnilec. Pa mi nisi povedal.«

Naslednje jutro sem poklicala Nežo. Glas mi je preskakoval in trikrat sem ji povedala, da ni nič kriva.

Utihnila je.

»Marjeta je rekla, da so njeni. Da jih je hranila zame.«

Čez dve uri je stala pred vrati s škatlico. Objela sem jo kar na hodniku. Jokala je ona, jokala sem jaz. Primož nama je prinesel robčke in prvič ni rekel, da pretiravam.

Marjeta je prišla zvečer. Odklenila je in vstopila, kot da se ni nič zgodilo.

»A zdaj moram pa zvoniti kot tujka?«

Tokrat je Primož vstal.

»Ja, mama. Zvoniti moraš.«

Ključe je držala v pesti. Dolgo. Potem jih je vrgla na omarico in rekla, da si tega ni zaslužila.

Nisem je tolažila. To mi je bilo skoraj najtežje, ker sem jo prej vedno jaz spravljala v dobro voljo, tudi kadar je prizadela mene.

V ponedeljek sva zamenjala ključavnico. Ne vem, ali je imela kopijo. Nisem več hotela ugibati.

Primož je plačal ključavničarja, vendar mu nisem rekla hvala. Zvečer sva se dogovorila za partnersko svetovanje. Sam je poiskal termin.

Ni se vse uredilo. Marjeta me na družinskih kosilih včasih nagovori samo toliko, da vpraša, ali bom solato. Njegova sestra pravi, da bi lahko bila bolj prizanesljiva. Primož še vedno kdaj začne stavek z »saj veš, kakšna je«, potem pa se ustavi.

Uhana zdaj nosim. Tudi v službo. Včasih se ju dotaknem med čakanjem na avtobus in pomislim, kako dolgo sem čakala, da mi bo nekdo drug dovolil postaviti mejo.

Še vedno me zaboli, ko slišim, da sem zaradi dveh uhanov naredila tak prepir. Koliko svojega bi morala še prepustiti, da bi lahko rekli, da imamo mir?