Ko je dedek Jože zaprl vrata: Zgodba razklane družine in ljubezni v jeseni življenja

»Ne morem verjeti, da si to res naredil, dedek!« sem skoraj zavpila, ko sem stala pred njegovimi vrati. V zraku je visela težka tišina, prekinjena le z oddaljenim laježem sosedovega psa. Moja mama, Mojca, je stala ob meni in stiskala robec v roki. »Martina, pusti ga,« je šepnila, a jaz nisem mogla. V meni je vrelo.

Dedek Jože je bil vedno steber naše družine. Po smrti babice Marije pred letom dni smo vsi pričakovali, da bomo skupaj žalovali in se podpirali. Namesto tega pa nas je presenetil z novico, da se bo poročil z našo sosedo, gospo Anico. Nihče ni mogel verjeti. Anica! Ženska, ki je še pred pol leta nosila babici juho, zdaj pa sedi za dedkovo mizo in nosi njen predpasnik.

Spomnim se tistega večera, ko nam je to povedal. Sedeli smo v dnevni sobi, kjer je še vedno dišalo po babičinih piškotih. Dedek je pogledal vsakogar posebej in rekel: »Otroci, življenje gre naprej. Sam ne zmorem več.« Mami je planila v jok, stric Peter je jezno odšel iz sobe, jaz pa sem samo strmela vanj. Kako si lahko tako hitro pozabil babico? Kako lahko zamenjaš ljubezen za udobje?

Od tistega dne so se naši obiski pri dedku razredčili. Mama je rekla, da ne more gledati Anice v babičinih copatih. Stric Peter ni več prihajal na nedeljske kosila. Jaz sem se trudila razumeti, a me je bolelo. Vsakič ko sem šla mimo njihove hiše v naši majhni vasi blizu Škofje Loke, sem čutila cmok v grlu.

Nekega dne sem zbrala pogum in potrkala na vrata. Odprla mi je Anica. »Martina, pridi naprej,« je rekla prijazno, a njen glas mi je zvenel tuje. V kuhinji je sedel dedek in bral časopis. Ko me je zagledal, se mu je obraz razjasnil: »Moja punčka!«

A jaz nisem mogla skriti svojih občutkov. »Dedek, zakaj? Zakaj si moral tako hitro naprej? Babica še ni ohladila postelje!«

Dedek je odložil časopis in me pogledal z utrujenimi očmi: »Martina, samota ubija počasneje kot bolezen. Anica mi daje toplino, ki sem jo izgubil.«

»A mi smo ti lahko dali toplino!« sem vzkliknila.

»Vi imate svoje življenje. Jaz pa sem ostal sam v prazni hiši.«

Tisti večer sem odšla domov še bolj zmedena. Mama me je čakala v kuhinji in me vprašala: »Kaj ti je rekel?«

»Da ga samota boli bolj kot karkoli drugega.«

Mama se je zamislila: »Mogoče ga res ne razumemo dovolj.«

A stric Peter ni popuščal. »On nas je izdal! Babica še ni leto dni pod zemljo!« je kričal na družinskem kosilu pri nas doma. Njegova žena Tanja ga je mirila: »Peter, vsak ima pravico do sreče.«

V vasi so ljudje začeli šepetati. Soseda Silva mi je enkrat na poti v trgovino rekla: »Tvoj dedek ima pogum. Večina bi samo čakala na smrt.« A meni ni bilo do poguma – želela sem nazaj svojo družino.

Z vsakim mesecem smo se oddaljevali. Dedek ni več prihajal na rojstne dneve vnukov. Ko sem mu pisala SMS za god, mi ni odgovoril. Mama je ponoči jokala v kopalnici. Stric Peter se je zapil.

Nekega dne sem izvedela, da je dedek prodal del vrta Aničinemu sinu iz prejšnjega zakona. To nas je dokončno razklalo. Mama je rekla: »Zdaj pa res nima več srca.« Stric Peter ga je hotel tožiti.

Jaz pa sem začela razmišljati drugače. Kaj če bi bila jaz na njegovem mestu? Bi si tudi jaz želela nekoga ob sebi? Bi bila pripravljena žrtvovati odnos z otroki za nekaj sreče?

Odločila sem se še enkrat obiskati dedka. Tokrat sama. Ko sem potrkala, mi ni odprl nihče. Skozi okno sem videla dedka sedeti samemu za mizo – Anice ni bilo doma. Bil je sključen in videti zelo star.

Potrkala sem še enkrat in zaklicala: »Dedek! To sem jaz, Martina!«

Vrata so se počasi odprla.

»Martina…« Njegov glas je bil tih.

»Dedek, pogrešam te.«

Za trenutek sva samo stala drug proti drugemu.

»Tudi jaz vas vse pogrešam,« je rekel in mu je glas zadrhtel.

»Zakaj potem ne prideš več? Zakaj ne pokličeš?«

»Ker vem, da me ne razumete. In ker me boli vaš pogled.«

Solze so mi stekle po licih.

»Dedek… mogoče te res ne razumemo dovolj. Ampak te imamo radi.«

Objela sva se in prvič po dolgem času sem začutila toplino.

Ko sem šla domov, sem dolgo razmišljala o tem pogovoru.

Ali lahko res kdaj razumemo izbire svojih staršev ali starih staršev? Je pravica do sreče močnejša od družinske bolečine? Bi vi odpustili?