Ko smo otroke pustili pri mami: Noč, ko se je vse spremenilo

»Mami, prosim, pridi pome. Nočem biti tukaj.« Glas Nejca je tresoč, skoraj neprepoznaven. Ura je pol enajstih zvečer, midva z Markom pa sediva v avtu na parkirišču pred banko, kjer sva pravkar podpisala kreditno pogodbo za najin prvi stan. Srce mi pade v želodec.

»Nejc, zakaj jokaš? Saj si pri babici, tam ti je vedno lepo,« skušam zadržati paniko v glasu. Marko me gleda s tistim pogledom, ki ga ima vedno, ko se zgodi nekaj nepričakovanega – mešanica skrbi in jeze.

»Nočem biti tukaj! Babica kriči na Ano, ker je polila sok. Pogrešam tebe in atija. Pridi pome!«

V tistem trenutku se mi zdi, da sem naenkrat spet stara pet let in da me nekdo vleče narazen. Po eni strani sem ponosna – končno imava svoj dom! Po drugi strani pa me preplavi krivda. Kaj če sem slaba mama? Kaj če sem preveč sebična?

Marko vzdihne: »Saj sva vedela, da bo težko. Ampak noč je, ne moreva zdaj kar tja.«

»Ne morem ga pustiti tam!« skoraj zavpijem. »Če ga zdaj pustim, mu bom dala vedeti, da ni pomemben.«

Marko pogleda proč skozi okno. »Vedno je isto. Vedno moraš ti reševati vse.«

V meni vre. Vem, da ima prav – vedno sem jaz tista, ki popušča otrokom, ki skuša biti vsem všeč. Ampak tokrat je drugače. Nejc ni nikoli tako jokal.

Pokličem mamo. »Mami, kaj se dogaja? Nejc joka, pravi, da kričiš na Ano.«

Mama zavzdihne: »Ah, prosim te no! Saj veš, kakšna sta – Ana je spet razlila sok po celem kavču. Malo sem povzdignila glas. Saj bo v redu. Naj spi naprej.«

Toda v njenem glasu slišim utrujenost in nejevoljo. Vem, da ji ni lahko – sama živi v stari hiši na robu Ljubljane, kjer je vedno premrzlo ali prevroče in kjer se še vedno čuti duh mojega pokojnega očeta.

»Mami, če ni v redu, prideva ponju.«

»Ne kompliciraj! Saj sta že skoraj zaspala.«

Marko me gleda: »Kaj bova?«

»Grem ponju.«

On zavije z očmi: »Spet boš naredila iz muhe slona.«

V avtu je tišina. Peljeva se proti maminemu domu. V mislih preigravam vse najine pogovore o tem, kako bova končno imela svoj dom in kako bova otrokom omogočila boljše življenje kot sva ga imela midva. Ampak zdaj se mi zdi vse to tako daleč.

Ko pridem do mamine hiše, me pričaka Nejc na hodniku – v pižami in z rdečimi očmi. Ana spi na kavču, mama pa sedi pred televizijo in gleda poročila.

»Mami, oprosti…« reče Nejc in me objame tako močno, kot da bi me hotel stisniti vase.

Mama zavije z očmi: »Res ni treba delati drame iz vsake malenkosti.«

Vem, da jo boli – da ji ni lahko gledati mene kot mamo in hkrati babico. Da jo boli, ker ve, da ji otroci niso več tako blizu kot meni.

Ko pridemo domov – v najin začasni podnajemniški blok na Viču – Nejc zaspi v mojem naročju. Marko pa sedi v kuhinji in si natoči pivo.

»A zdaj bo to vedno tako? Da bova morala biti ves čas na voljo? Kdaj bova midva lahko dihala?«

Ne odgovorim mu. Vem, da ima prav – ampak tudi jaz imam pravico do svojih občutkov.

Naslednji dan mama pokliče: »Veš kaj? Če misliš tako komplicirati, jih naslednjič ne pripelji več k meni.«

Zamolklo prikimam v telefon. Vem, da je užaljena. Vem tudi, da sem jo prizadela – ona je vedno bila tista varna roka za moje otroke, kadar nisva mogla midva.

Tisti teden se doma vse spremeni. Marko je še bolj odmaknjen kot običajno – ponoči dolgo bulji v televizijo ali telefonira s prijatelji iz službe. Jaz pa se počutim kot ujeta med dvema ognjema: med otroki in možem na eni strani ter mamo na drugi.

Ana začne ponoči močiti posteljo. Nejc postane tih in vase zaprt. V vrtcu mi vzgojiteljica reče: »Zadnje dni je zelo občutljiv… Je kaj narobe doma?«

V meni se nabira občutek nemoči in krivde. Sprašujem se: ali sem res tako slaba mama? Ali sem preveč zaščitniška? Ali pa so otroci preprosto preobčutljivi?

Marko mi reče: »Veš kaj? Mogoče bi morala večkrat pustiti otroke pri tvoji mami ali moji sestri. Saj morava tudi midva kdaj zadihati.«

»Ampak če jih pustiva in potem kličejo ponoči… Saj vidiš, kako jih to prizadene!«

On skomigne z rameni: »Otroci morajo biti kdaj tudi sami.«

V meni vre stara rana – spomin na mojo otroštvo, ko sem bila pogosto sama doma ali pri babici, ker sta starša delala v izmenah v tovarni Iskra. Spominjam se občutka osamljenosti in strahu pred temo.

Nekega večera sedim z mamo v njeni kuhinji. Tišina med nama je težka kot svinec.

»Veš…« začne ona počasi. »Tudi jaz sem bila kdaj utrujena od vsega. Ampak nisem imela izbire.«

Pogledam jo: »Mogoče pa ravno zato ne želim svojih otrok puščati drugje.«

Ona pogleda proč: »Saj jih imaš rada. Ampak moraš jim dati tudi prostor za rast.«

Ko grem domov, razmišljam o tem, kako težko je najti ravnotežje med tem, da si dobra mama in da si tudi ženska s svojimi potrebami. Kako težko je postaviti meje – sebi in drugim.

Kredit za stanovanje dobiva prve obresti – vsak mesec štejeva evre in upava, da bova zmogla do konca meseca. Marko dela nadure; jaz sem na polovičnem delovnem času zaradi otrok.

Otroci so spet bolj mirni – a jaz nisem več ista kot prej.

Vsakič ko pogledam Nejca ali Ano med spanjem, se vprašam: ali delam prav? Ali jim res omogočam varnost? Ali pa jih s svojo skrbjo dušim?

Včasih ponoči ležim budna in poslušam Markovo dihanje ter razmišljam o tem večeru pri mami – o tistem klicu v temi in o vseh stvareh, ki jih ne morem popraviti.

Ali smo res lahko srečni samo takrat, ko vsi trpimo malo manj kot običajno? Ali pa obstaja način, da bi bili vsi skupaj – brez krivde in brez strahu?