Odpusti mi, babica, da sem te pozabila

»A veš, tvoja babica že tri dni ni nič pojedla,« mi je na tisti deževni sredin dan prišepnila gospa Anica pred domačo trgovino, ko sem z vrečko jabolk že hitela nazaj v avto. Zamrznila sem; vrečka se mi je skoraj raztrgala iz rok. Besede so se mi zajedle pod kožo kot hladen veter pozimi – razmesarile so me do kosti. V zadnjih mesecih sem babico obiskovala redko, čeprav živi le deset minut stran v majhni modri hiši na koncu naše vasi. Vedno se je našel izgovor – služba, otroci, popoldanske dejavnosti, utrujenost. Vedno sem si ponavljala, da bom jutri. Ampak »jutri« je izginilo.