Med tišino in krikom: Moja zgodba iz blokovskega naselja

“Zakaj spet zamujate domov?! Kaj misliš, da lahko delaš, kar hočeš?” Očetov glas je rezal večerno tišino, ko sem, spet prepozna, stopila na hladna skupna stopnišča našega bloka v Fužinah. Bil je petek, stara sem bila štirinajst. Zunaj je iz enosobnih stanovanj prihajal vonj po razvodeneli juhi in cigaretnem dimu, stopnice pa so bile polne oguljenih čevljev in otroških prevlek. Po hodniku se je razlegalo zamolklo udarjanje vrat, nekaj metrov stran je nekdo glasno vpil na majhnega sina. Vsakič sem si zaželela, da bi lahko stopila kam drugam, stran od tega večnega občutka ujetosti.

Oče je stal v hodniku, v sramotno zmečkani majici, z vonjem po močni žgani pijači, roke so mu drhtele, oči so bile rdeče v podplutih podočnjakih. “Bodi vesela, da imaš dom!” je zakričal in zalučal prazen kozarec ob steno, tako da so drobci pristali pri mojih nogah. Mama je običajno v takšnih trenutkih odšla v spalnico, na robu svojega duševnega prepada, sama s prsti v laseh, brez besed. Vedno brez besed. Moj mlajši brat Matej je sedel na postelji, čepel kot prestrašena žival, knjiga mu je tresla v rokah. “Ne kriči nanjo!” je tiho rekel. To je bila najina vsakodnevna scena tišine ali pa hrupa – nikoli nič vmes.

Najbolj sem sovražila nedelje. Zjutraj se je mama napol potiho pogovarjala z babico po telefonu, nato pa je kuhala juho, ki jo je čez dan znova in znova pogrevala. Oče se je takrat običajno predramil iz svojega pijanega sna, se pogreznil v zofjo in buljil skozi okno kot skozi zamegljeno ogledalo česarkoli, kar je nekoč mogoče upal biti. Vedno sem tipala med tišino in krikom, nikoli nisem vedela, ali se bo dan končal z divjim izpadom ali celonočnim molkom.

“Magda, pojdi proč. Naj te danes ne vidim,” je dejal tistega aprilskega večera, ki mi je za vedno ostal v spominu. Odrinila sem vratca balkona in stala na mrzlem zraku, gledala stare sosede, ki so pod blokom kadili in se prepirali glede parkirišč. Zdi se, da so bile tudi njihove zgodbe polne grenkobe.

Pri petnajstih me je mama vprašala, če bi šla k teti v Novo mesto, ‚malo na zrak‘, kot je rekla. Ampak jaz nisem hotela pobegov, hotela sem pogovor, topel objem, razumevanje. Nekaj, česar v najini majhni kuhinji ni bilo – prostor je bil poln utesnjenih, neizgovorjenih besed. Nič ni bilo bolj boleče kot pogled na mamo, ki je kot senca sedela ob oknu. “Saj bo boljše,” je rekla. Pa nisem verjela. Vedela sem, da bodo steklenice spet prazne, zračniki spet polni čikih, vsak dan znova preštevanje drobiža za kruh.

Leta so bežala v sivi ritem blokovskega življenja: šola, trgovina, pisanje nalog v poltemi, poslušanje, ali oče spet buta po omari v iskanju pijače. Učitelji so govorili, da sem pridna, ampak nihče ni opazil, kako se tresem, ko zvoni telefon in vem, da me spet kliče brat, naj pridem domov pomirit očeta.

Pri šestnajstih sem prvič klicala policijo. Bilo me je groza, vsak del telesa mi je drhtel, srce mi je razbijalo v strahu, ali delam prav. “Hčerka, proč moraš! Naj ti ne uniči mladosti,” mi je policist tiho rekel, potem pa ponižno odslužil uradno dolžnost. Očeta so odpeljali, mama je jokala, jaz nisem čutila olajšanja – samo praznino.

Takrat sem prvič spoznala svoj sram. Sram, ki je tičal v vsaki moji reakciji, v vsakem obisku prijateljice, ko sem ji hitela razlagat, zakaj je v predsobi tako čuden smrad. Pri devetnajstih, ko sem končno odšla na faks v Ljubljano, sem se skoraj izgubila v eksploziji svobode: smeh na Rožniku, cigarete pred študentskim domom, trenutki, ko sem si dovolila verjeti, da bo morda življenje tam zunaj vseeno boljše.

Ampak travme ne odidejo tako hitro, kot pridejo. Zaljubila sem se, a sem, ko me je Peter objel, drhtela kot takrat, ko sem slišala očetove glasove. Kolikokrat sem se spraševala, če mu lahko zaupam, če lahko ljubim, ne da bi vsak glasen prepir pomenil tudi konec varnosti. Ko je prvič povzdignil glas, sem bežala po hodniku, čisto v paniki. On pa je le obstal, presenečen: “Magda, ne kričim nate, le jezen sem…” Ampak to meni ni bilo dovolj pojasnilo. V meni je zazvonila stara sirena strahu, ki ni dovolila skoraj nikomur blizu.

Vsak obisk staršev doma je bil zame naporna naloga. Oče je postal še bolj zasvojen, mama bolj prazna. Vedno sem ji med zaprašenimi montanami in polkanami prinašala obleke in hrano. Matej je odrasel in pobegnil še dlje, na študij v Maribor, in imela sem občutek, da naju klub vsemu veže nevidna, skoraj traumatična zaveza. Pogosto sva sedela skupaj in molče gledala v Ljubljanico, vmes samo kimala: “A veš…” “Ja. Vem.” Nikoli ni bilo treba dokončati stavkov. Vedela sva vse.

Ko je oče pred dvema letoma pristal v bolnišnici, ker mu je popustilo srce, sem sedela pred obledelim oknom in premišljevala, če mu lahko oprostim. Je pijanost lahko opravičilo za ves hrup, za vse očitke, za steklenice in zlomljene skodelice? “Če bi bil trezen, bi te bilo sram, kajne, ati?” sem mu tihotapila skozi solze, ko je spal.

Danes, pri šestindvajsetih, imam svoje stanovanje in službo v knjižnici. Še vedno včasih ponoči v sanjah zaslišim hrup lomljenja stekla, včasih se zbudim in se vprašam, če sem res tu, na varnem. Ko gledam skozi okno, na dvorišču slišim otroke, ki kričijo, igrajo nogomet, in vedno si zaželim, da bi zanje bil svet lažji. Z mamo govoriva več, a še vedno bolj v tišini kot v besedah. Na očeta sem jezna, a ga včasih pogrešam – morda upanje, da bi ga lahko imela rada, če le ne bi bilo pijače.

Včasih se zalotim, da segam po telefonu, da bi Mateju napisala, kako sem danes pogumna, ker sem šefu povedala, kaj mislim. In ob takih trenutkih si zašepetam: „Ali lahko res zaživim brez sence preteklosti? Je mogoče odpustiti tako, da zmorem ljubiti sebe in druge – kljub vsemu?“