„Ti nič ne delaš, dojenček samo spi in je“ – Zgodba mamice, ki se bori za razumevanje

»Kaj si pa danes počela ves dan? Saj dojenček samo spi in je.« Zven njegovih besed me je šokiral do kosti, čeprav Mitja ni zvenel zlobno – to me je zabolelo še bolj. Čutila sem, kako mi obraz žari od razočaranja, v roki sem še vedno držala hladno stekleničko z mlekom, na svetlo modrem pajacu malega Aljaža pa so bile sveže sledovi polulanega plenička. Muka, strah, jeza, a tudi globoka žalost – vse hkrati. V tišini sem spustila pogled in začutila solzo, ki se mi je izmuznila na licu.

»Oprosti, če sem te s tem razjezil, samo izgleda, kot da ti je lažje kot meni. V službi imam cel dan šefa za vratom,« je napol zamrmral Mitja, medtem ko si je dajal torbo dol z rame. Hotel me je potolažiti, a nisem zbrala moči, da bi mu odgovorila. V glavi mi je brnelo: Ne veš, koliko je vredno, da lahko v miru poješ kosilo ali ob kavici prebereš novice. Vedno sem mislila, da je materinstvo nekaj naravnega, a zdaj sem bila neskončno utrujena – in v konstantnem strahu, da delam vse narobe.

Malo kasneje, ko je Aljaž ležal na hrbtu in mahnil s svojimi debeluškastimi rokicami, sem sedela ob oknu in gledala v deževno Ljubljano. Zunaj so se oglaševali avtomobili in trole, moj svet pa se je skrčil na 45 kvadratov stanovanja v šišenski stolpnici. Skozi tanko steno sem slišala, kako soseda Zora spet kriči na sina, medtem pa sem se vprašala: Kje sem jaz? Kdo postanem, če ves svoj čas dajem nekomu drugemu?

Telefon sem imela poln sporočil: »Kako je malič? Pridi kaj na kavo, ko boš utegnila!« Toda kako naj grem, če ne smem niti pod tuš, ne da bi slišala, kako Aljaž joka iz druge sobe? Odpirala sem Facebook in gledala nasmejane obraze drugih mamic na podlogi za igro. Njihovi možje so na slikah razigrani, vedri, polni ponosa. Takrat sem se počutila še bolj izpostavljeno, še bolj samega in nezadovoljnega. »Mogoče z mano nekaj hudo ni v redu,« sem si šepetala pozno ponoči, ko sem sama crkljala Aljaža po še enem neprespanem večeru, ki se je vlekel v neskončnost.

Najhuje je bilo, kadar je moja mama prišla na obisk in rekla: »Mi smo včasih vse sami naredili, niti pralnega stroja nismo imeli! Ti pa imaš vse, pa še vedno jamraš.« V njenih očeh sem občutila razočaranje. Počutila sem se kot slaba mama, kot nevredna hčera. Sklonila sem ramo in dokončala delo, čeprav me je preplavljala slabost.

Kup umazanih bodijev, mikavnih knjig, ki jih nisem nikoli odprla, in kupi neporavnanih misli so se kopičili okrog mene. Vedno je bila nekje ena stvar, ki sem je pozabila postoriti; doma je bilo kaotično, sami tišini. Edina svetla točka je bilo, ko je Aljaž zajokal tako glasno, da sem lahko izgovorila glasen »pššššš!«, potem pa ga stisnila k sebi in začutila njegov topel vonj. Takrat sem začutila, da morda niti ne bom popolnoma zatajila.

Mitja je po večerih ležal na kavču, spremljal poročila ali skrolal po telefonu. Včasih sem ga sredi tihe noči s strahom vprašala: »A si še srečen? Si sploh hotel otroka?« Potem je pogledal stran in se delal, da ni slišal. Sva res postala samo sostanovalca, ali še greva skupaj skozi življenje? Včasih sem celo upala, da bo zapustil sobo in me pustil same, a hkrati sem se tega najbolj bala.

Razmišljala sem, ali naj pokličem psihologinjo, ki mi jo je predlagala patronažna sestra, pa me je bilo sram. Kaj bi si mislila mama, kaj bi rekla babica? Pri nas se o občutkih ne govori, vse se požre in se utopi v kuhanju, v hišnih delih ali v skupnem pritoževanju ob kavi s sosedo. A jaz sem čutila, da bom začela pokati po šivih.

Nekega popoldneva je bila na vrsti še ena od tistih večernih debat z Mitjo, ko sem nenadoma rekla, malo preglasno: »Ne morem več tako – vsak dan čutim, kot da me ni! Tvoje službene skrbi, moj vsakdan, to ni enako! Ti imaš odmike, jaz pa sem tu ves čas, zapakirana v en in isti krog.« Mitja me je pogledal, prvič po dolgem času resno in ganjeno.

»Nisem vedel … saj mislim, da te razumem – ampak očitno ne. Kaj potrebuješ?« Njegovo vprašanje je bilo iskreno in nepričakovano.

Zdrznila sem se. Kaj potrebujem? Želim, da me nekdo zares vidi. Da mi kdo reče: »Bravo, Mateja, zmogla si še en dan, čeprav si mislila, da ne moreš več.« Želim, da me Mitja objame, tudi če Aljaž joka, da mi ponudi minuto miru, da napolnim pljuča z zrakom in občutim: še sem živa.

Ko sva se prvič v življenju zares pogovorila, sem prvič po dolgem času začutila, da sem slišana. Seveda se naslednji dan ni nič magično spremenilo – že zjutraj je Aljaž imel vročino, jaz pa sem spet bila bleda in brez volje, a sem imela novo upanje.

Sedim ob oknu, poslušam dež, v naročju držim sina in ga gledam v tem modrem mraku. Vem, da ne bo lahko. Včasih si rečem, da je dovolj, če preživimo dan, da smo malo prijazni drug do drugega, da se zvečer pogledamo v oči in si priznamo: ne, res ni lahko. Ampak nisem sama – moj boj je boj mnogih mam, ki potrebujejo več kot le prizanesljiv »Saj imaš vse, kaj še hočeš?«

Zato vas prosim: Kako pogosto drug drugega zares vprašamo, kako smo? Zakaj nas je tako sram pokazati, koliko nas boli, še posebej, če naj bi bila sreča samoumevna? Jaz sem Mateja – in čeprav sem mama, sem še vedno človek, ki bi rad bil slišan, viden, sprejet.