Ko pridejo po dediščino: Hiša, skrivnosti in boj s samim seboj

»Pripravi se, mama in brat bosta vsak čas tukaj,« mi je šepetala žena Tanja, medtem ko je skozi okno opazovala dvorišče. Srce mi je razbijalo kot noro. Vse odkar je oče umrl in mi zapustil to staro hišo na robu vasi pri Škofji Loki, sem vedel, da bo prišel ta dan. Dan, ko bo treba povedati resnico.

Moj brat Miha je bil vedno tisti, ki je znal izsiliti svoje. Ko sva bila otroka, je znal jokati tako dolgo, da je mama popustila. Jaz sem bil tisti tiho trpeči, ki je raje odstopil igračo ali zadnji kos potice. Ko je oče zbolel, sem bil jaz tisti, ki sem ga vozil na preglede in mu nosil zdravila. Miha se je oglasil le redko, vedno z izgovorom – služba v Ljubljani, otroci, žena. A ko je oče umrl, se je Miha prvi pojavil na vratih.

»Gregor, veš, da mi ni vseeno za hišo. Saj veš, koliko mi pomeni. Saj si rekel, da ti ni do nje,« je rekel tisti večer po pogrebu. Bil sem utrujen in žalosten. »Vzemi jo, Miha. Jaz imam svoje življenje tukaj s Tanjo in otrokoma. Ti si starejši, tebi pripada.«

Tako sem mislil takrat. A življenje ni nikoli tako preprosto. Ko je prišel čas za uradno dedovanje, se je izkazalo, da je oče v oporoki vse zapustil meni. Pisal je: »Gregorju za skrb in ljubezen.« Miha je pobesnel.

»To ni pošteno! Ti si ga imel bližje, jaz pa sem moral delati! Mama, povej nekaj!«

Mama je sedela v kotu dnevne sobe in molčala. Nikoli ni znala postaviti meje med nama. Vedno je bila na strani tistega, ki je bolj jokal.

Zdaj stojim v kuhinji in gledam skozi okno. Na dvorišče pripeljeta Miha in mama. Miha izstopi iz avta in zaloputne vrata. Mama počasi stopa za njim.

»Gregor!« zakliče Miha že na pragu. »Pogovoriti se moramo.«

Tanja mi stisne roko. »Ne pusti jim vsega. Tudi ti imaš pravico do te hiše.«

Vem, da ima prav. A v meni vre občutek krivde. Vem, da Miha ni skrbel za očeta kot jaz, a vem tudi, da si želi to hišo že od otroštva. Tu sva skupaj rasla, tu sva se igrala skrivalnice v sadovnjaku in tu sva prvič skrivaj kadila cigarete za lopo.

Sedimo v dnevni sobi. Mama gleda v tla.

»Gregor,« začne Miha z glasom, ki ga poznam – tisti glas, ki ga uporablja pri strankah v banki. »Vsi vemo, da si bil ti ob očetu zadnja leta. Ampak to ne pomeni, da ti pripada vse.«

»Miha…« začnem.

»Ne! Poslušaj me! Mama nima kam iti, jaz imam družino… Ti pa imaš službo tukaj in ženo iz te vasi! Saj si rekel, da ti ni do hiše!«

Mama dvigne pogled: »Samo želim si miru med vama.«

V meni vre bes. Toliko let sem požiral krivico zaradi Mihevega egoizma. Toliko let sem bil tisti »pridni sin«, ki nikoli ne zahteva ničesar zase.

»Miha, veš kaj? Oče mi je zapustil hišo zato, ker sem bil tukaj zanj! Ker sem žrtvoval svoje vikende in večere! Ti si imel možnost priti – nisi prišel!«

Miha vstane: »Torej boš res vse obdržal zase? Tako malo ti pomeniva jaz in mama?«

Mama začne jokati: »Prosim vaju… Ne prepirajta se… Oče bi si želel drugače…«

Tanja me pogleda: »Gregor, dovolj je bilo žrtvovanja.«

V meni se lomi vse. Počutim se kot izdajalec – brata in mame ne morem pustiti na cesti. Po drugi strani pa vem, da če zdaj popustim, bom še enkrat izgubil sebe.

Miha me gleda z očmi polnimi prezira: »Samo sebičen si! Vedno si bil!«

Zasmejim se grenko: »Jaz sebičen? Kdo je skrbel za očeta? Kdo je hodil ponoči po zdravila? Kdo je čistil podrtijo po neurju? Ti? Kje si bil ti?«

V sobi zavlada tišina. Mama še vedno joka.

»Gregor…« reče tiho. »Saj veš… Saj veš, da te imam rada… Ampak Miha ima pravico do dela.«

Pogledam jo: »Mama… Kje si bila ti takrat? Ko sem prosil za pomoč? Ko sem bil sam z očetom? Kje sta bila oba?«

Miha pogleda stran.

»Če hočeš hišo – kupi moj delež. Lahko se dogovoriva pošteno.«

Miha plane pokonci: »Nimam denarja! Saj veš!«

»Potem pa nehaj zahtevati nekaj, kar ni tvoje!« zakričim prvič v življenju.

Tanja me objame.

Mama vstane in gre ven na vrt.

Miha me pogleda z očmi polnimi sovraštva: »Nikoli ti ne bom odpustil.«

Ko odideta, sedim v prazni dnevni sobi in gledam slike iz otroštva na steni. Vem, da sem izgubil brata – morda tudi mamo.

A prvič v življenju čutim mir.

Se res lahko človek postavi zase brez slabe vesti? Ali pa smo Slovenci obsojeni na to, da nas vedno razjeda občutek krivde?