Ko je vera edino zatočišče: Moja bitka s taščo v času moževe odsotnosti

»Marjeta, ali misliš, da boš tukaj kar ostala?« je njen glas zarezal v tišino kuhinje, kjer sem sedela s skodelico mlačne kave. Roke so se mi tresle, srce mi je razbijalo. Pogledala sem jo – Olgo, svojo taščo, ki je stala pred menoj s prekrižanimi rokami in hladnim pogledom. »Tukaj ni prostora za tujce,« je še dodala in mi namenila tisti svoj znani, prezirljiv nasmeh.

Bilo je sredi novembra, ko je moj mož Matej odšel na službeno pot v Nemčijo. Dogovorila sva se, da bom v tem času ostala pri njegovi družini v Škofji Loki, saj sva si ravno začela urejati svoje stanovanje in nisem imela kam drugam. Prvih nekaj dni sem še upala, da bo vse v redu. A kmalu sem začutila, da sem nezaželena. Olga je bila vedno nekoliko hladna do mene, a zdaj se je njena neprijaznost spremenila v odkrito sovražnost.

Vsak dan je našla nov razlog za prepir. »Zakaj si pustila kruh odkritega? Kdo pa tako pere posodo? To ni tvoja hiša!« Njene besede so me rezale kot nož. Včasih sem ponoči jokala v sobo, ki mi jo je odstopila – najmanjšo, z enim samim oknom in staro posteljo. Pogrešala sem Mateja, pogrešala sem občutek doma. Vsak večer sem molila. Vera me je spremljala že od otroštva, a nikoli nisem tako močno čutila njene tolažbe kot zdaj.

Nekega večera sem sedela na postelji in tiho šepetala molitev: »Prosim te, Bog, daj mi moč. Ne dovoli, da izgubim sebe.« Tisti večer sem prvič začutila mir. A naslednje jutro me je Olga pričakala s kovčkom pred vrati sobe.

»Marjeta, dovolj imam tega. Poklicala sem tvoje starše. Pridi po svoje stvari in pojdi domov. Matej bo že razumel.«

Obnemela sem. »Ne morete me kar vreči ven! Matej bi tega nikoli ne dovolil!«

»Matej ni tukaj! In jaz sem tukaj gospodarica!«

V meni se je nekaj zlomilo. Vsa leta sem skušala biti prijazna snaha, potrpežljiva in spoštljiva. Vedno sem požirala njene opazke in upala, da se bo odnos izboljšal. A zdaj sem vedela: če ne bom vstala zase, bom izgubila še zadnje koščke dostojanstva.

»Ne bom šla!« sem rekla tiho, a odločno. »To je tudi Matejeva hiša in dokler se ne vrne, ostanem tukaj.«

Olga me je gledala z zaničevanjem. »Torej boš raje naredila škandal? Prav, potem pa pokličimo še župnika! Naj vidi, kakšna si v resnici!«

V tistem trenutku me je preplavil val sramu in strahu. Kaj bodo rekli sosedje? Kaj bodo rekli moji starši? A potem sem pomislila na vse ženske pred menoj – na svojo mamo, babico – ki so morale prenašati podobne ponižanja. Ne, ne bom dovolila.

Tiste dni so bile najtežje v mojem življenju. Olga me je ignorirala ali pa mi namenjala le strupene pripombe. Ko sem ji skušala pomagati pri kosilu, me je odrinila: »Pusti! Saj ne znaš ničesar narediti prav.« Včasih sem sedela na klopci pred hišo in gledala v megleno dolino pod Lubnikom ter razmišljala o svoji prihodnosti.

Nekega popoldneva me je obiskala soseda Anica. Prinesla mi je domač kruh in tiho rekla: »Vem, da ti ni lahko. Olga zna biti huda. Če boš karkoli potrebovala, pridi k meni.« Njene besede so bile kot balzam na rano.

Ko se je bližal dan Matejeve vrnitve, se je napetost stopnjevala. Olga mi je grozila celo s policijo: »Če ne greš sama, te bom dala vreči ven!« Poklicala sem Mateja v Nemčijo in mu med solzami povedala vse. Bil je šokiran: »Marjeta, drži se! Takoj ko pridem domov, bova šla stran.«

A do njegove vrnitve so bili še trije dnevi. Vsak dan sem se borila z mislijo, da bi preprosto spakirala kovčke in odšla – a potem bi zmagala ona. In jaz bi izgubila sebe.

Zadnji večer pred Matejevo vrnitvijo sva z Olgo sedeli vsaka na svojem koncu kuhinje. Tišina je bila težka kot svinec.

»Zakaj me sovražite?« sem jo vprašala tiho.

Pogledala me je presenečeno – prvič brez sovraštva v očeh.

»Ker si mi vzela sina.«

Nisem vedela, kaj naj rečem. V tistem trenutku sem razumela njeno bolečino – a to ni opravičilo za njeno krutost.

Ko se je Matej vrnil domov, je prišel naravnost k meni in me objel pred Olgo: »Nikoli več ti ne bo treba prenašati tega.« Skupaj sva spakirala stvari in odšla v najino novo stanovanje.

Še dolgo potem so me preganjali spomini na tiste dni. A zdaj vem: vera in molitev sta mi dali moč, da nisem izgubila sebe – niti takrat, ko so mi hoteli vzeti vse.

Včasih se vprašam: Koliko žensk še danes trpi v tišini zaradi podobnih zgodb? Zakaj še vedno dovolimo, da nas strah in sram prikleneta na mesto? Kaj bi vi storili na mojem mestu?