„Deliva račun?“ – Večer, ki mi je spremenila pogled na ljubezen

»A bi delila račun?« Marko je izgovoril te besede s takim mirnim tonom, kot da sva na kavi v študentskem domu, ne pa na najinem prvem zmenku v restavraciji sredi Ljubljane. V tistem trenutku sem začutila, kako mi je vročina zalila lica. Pogledala sem ga, poskušala razbrati šalo v njegovih očeh, a ni je bilo. Samo resnost in nekakšna neprijetna pričakovanja.

»Seveda, ni problema,« sem izdavila, čeprav sem v sebi vrela. Ne zaradi denarja – račun ni bil visok – ampak zaradi občutka, da je nekaj narobe. Da je nekaj v zraku, kar ne znam opisati.

Ko sva odhajala iz restavracije, sem v mislih preigravala vse pogovore z mamo in prijateljicami o tem, kaj pomeni biti spoštovan v odnosu. V naši družini so bile stvari jasne: oče je vedno plačal večerjo, mama je skuhala kosilo za vse. Vse je bilo nekako razdeljeno, a nikoli izračunano do centa.

Marko je bil prvi moški, ki sem ga spoznala prek spletnega portala Ona-On. Njegov profil je bil poln duhovitih opazk o življenju v Ljubljani, ljubezni do gora in kolesarjenja po Barju. Pisal mi je skoraj vsak večer, pogovarjala sva se o filmih, knjigah in celo o tem, kako težko je najti stanovanje v Ljubljani. Zdelo se mi je, da sva na isti valovni dolžini.

A zdaj, ko sva stala pred restavracijo in si delila račun, sem začutila razpoko. »Veš, danes je tako ali tako vse drugače kot včasih,« je rekel Marko medtem ko je iskal drobiž v denarnici. »Ne bi rad, da misliš, da te hočem kupiti ali kaj takega.«

»Ne mislim tega,« sem odgovorila prehitro. A v resnici nisem vedela, kaj mislim. Je res tako narobe, če moški plača večerjo? Ali pa sem jaz tista, ki še vedno živi v preteklosti?

Ko sem prišla domov v Šiško, me je mama čakala v kuhinji. »No? Kako je bilo?« Njene oči so žarele od radovednosti.

»V redu…« sem začela previdno. »Ampak… delila sva račun.«

Mama se je nasmehnila s tistim svojim pol-ironičnim nasmeškom: »To pa še nisem slišala! Kaj pa zdaj to pomeni?«

»Ne vem. Počutim se čudno. Saj ni šlo za denar… Ampak kot da ni hotel prevzeti nobene pobude.«

Mama je zavzdihnila: »Veš, včasih smo stvari delali drugače. Ampak mogoče je pa to zdaj normalno? Saj si samostojna ženska.«

Vso noč nisem mogla spati. V glavi so mi odzvanjale Markove besede in mamine pripombe. Spomnila sem se pogovorov s prijateljico Katjo, ki vedno pravi: »Če ti moški ne pokaže spoštovanja na začetku, ga ne bo nikoli.« Ampak kaj sploh pomeni spoštovanje danes? Je to res povezano z denarjem?

Naslednji dan sem Marku napisala sporočilo: »Hvala za večerjo. Upam, da si varno prišel domov.« Odgovoril mi je šele čez nekaj ur: »Seveda! Super večer. Upam, da se še kdaj vidiva.«

Nekaj dni sva si še pisala, a vsakič sem čutila večjo distanco. Ko sem mu predlagala sprehod po Rožniku, je odgovoril: »Lahko! Ampak vsak plača svojo kavo?«

Takrat sem začutila bolečino – ne zaradi kave ali denarja, ampak zaradi občutka, da se moram ves čas dokazovati. Da ni prostora za spontanost ali drobne geste pozornosti.

Pogovorila sem se s Katjo: »A sem jaz preveč zahtevna? Saj nočem biti princeska… Ampak pogrešam občutek, da me nekdo razvaja.«

Katja me je pogledala: »Nisi zahtevna. Samo veš, kaj hočeš. Če ti to ni dovolj, potem ni pravi zate.«

Doma pa so se začeli pojavljati še drugi problemi. Oče je izgubil službo v tovarni v Domžalah in postal še bolj zaprt vase. Mama je delala nadure v trgovini in bila vedno bolj utrujena. Pogosto sem poslušala njune prepire o denarju – kdo bo plačal položnice, kdo bo kupil hrano za psa.

Vse bolj sem razumela, zakaj so ljudje občutljivi na denar in zakaj postaja vse več parov previdnih pri financah. A kljub temu sem si želela nekaj več – topline, spontanosti in občutka varnosti.

Nekega večera me je Marko povabil na koncert v Kino Šiška. Sprejela sem povabilo z upanjem, da bo tokrat drugače. Po koncertu sva šla še na pijačo in ko je natakar prinesel račun, me je Marko pogledal: »A greva pol-pol?«

Tokrat nisem mogla več skriti razočaranja. »Veš kaj, Marko… Saj ni problem v računu. Ampak imam občutek, kot da si ves čas na preži pred tem, da bi slučajno naredil kaj več zame kot jaz zate.«

Marko me je pogledal presenečeno: »Saj nočem biti izkoriščan… Vsi pravijo, da so ženske danes samostojne in da nočejo biti odvisne od moških.«

»To drži… Ampak jaz si želim občutka povezanosti. Da si kdaj privoščiva nekaj brez računanja. Da lahko zaupam, da boš kdaj ti poskrbel zame in jaz zate.«

Marko je skomignil z rameni: »Mogoče pa nisva za skupaj.«

Tisto noč sem dolgo hodila po Tivoliju in razmišljala o tem pogovoru. Spomnila sem se staršev – kako sta kljub vsem težavam vedno našla način, da sta bila drug za drugega tam. Ni šlo za denar ali za to, kdo bo plačal večerjo; šlo je za pripravljenost dati nekaj od sebe.

Danes vem: ni pomembno, kdo plača račun ali kdo kuha kosilo. Pomembno je spoštovanje – pripravljenost narediti nekaj za drugega brez pričakovanj povračila.

Zato vas vprašam: Je res tako težko najti ravnovesje med samostojnostjo in bližino? Kje vi postavljate mejo med tem, kar ste pripravljeni dati in kar pričakujete nazaj?