Ko je moževa hči prestopila mejo: Zgodba o izgubljenem domu in iskanju miru

»Ne morem več!« sem zakričala, ko sem s tresočimi rokami pobirala razbite kozarce z dnevne sobe. Moj sin Luka je tiho stal v kotu, oči polne strahu. »To ni več moj dom,« sem si mislila, medtem ko sem poslušala, kako se v zgornjem nadstropju spet zaloputnejo vrata. Tam zgoraj je bila Nina, hči mojega drugega moža Borisa. Odkar se je pred tremi meseci preselila k nama, je bilo vse drugače.

Naj začnem na začetku. Prvič sem se poročila z Markom, prijaznim, a šibkim moškim, ki ni znal postaviti meja svoji mami. Po smrti moje babice sem podedovala njeno hišo v okolici Domžal – topel dom z vrtom in starimi jablani. Ko se je Markova mama, gospa Marija, odločila preseliti k nama, sem bila sprva vesela. A hitro so se začele težave: kritizirala je mojo vzgojo, kuhanje, celo način, kako obešam perilo. Marko ni nikoli stopil na mojo stran. Po šestih mesecih sem bila izčrpana in odločena – vložila sem zahtevo za ločitev.

Luka je ostal pri meni. Prvič po dolgem času sva bila srečna – samo midva, brez nenehnega pritiska. Potem pa sem spoznala Borisa. Bil je drugačen: topel, razumevajoč, znal je poslušati. Po dveh letih sva se poročila in zdelo se mi je, da sem končno našla mir.

A potem je prišla Nina. Njegova odrasla hči iz prvega zakona je izgubila službo v Ljubljani in ni mogla več plačevati najemnine. Boris me je prosil: »Samo za nekaj mesecev, dokler si ne opomore.« Privolila sem – saj smo vendar družina.

Že prvi teden so se začeli prepiri. Nina je bila navajena živeti sama, brez pravil. V kuhinji je puščala umazano posodo, ponoči je glasno poslušala glasbo, kadila na balkonu in puščala pepel povsod. Luka ni mogel spati zaradi hrupa. Ko sem jo prosila, naj bo tišja, me je samo prezirljivo pogledala: »To ni tvoja hiša!«

Boris je bil ujet med nama. »Daj ji čas,« me je prosil. »Težko ji je.« Poskušala sem razumeti. Povabila sem jo na kosilo, skušala navezati pogovor. A Nina me je ignorirala ali pa mi zabrusila kakšno žaljivko: »Ti nisi moja mama.«

Nekega večera sem v kuhinji našla Lukovega plišastega medvedka – raztrganega in umazanega od cigaretnega pepela. Luka je jokal: »Nina ga je vzela.« Srce mi je počilo. Šla sem do nje: »Prosim te, pusti Lukove stvari pri miru.« Nina se mi je zasmejala: »Naj se nauči deliti.«

Boris ni rekel ničesar. Tisto noč nisem spala. V meni se je nabiral bes in žalost. Spraševala sem se: ali sem jaz tista, ki pretirava? Ali pa res ne znam živeti z drugimi?

Naslednje jutro sem Nino zalotila, kako brska po moji torbici. »Kaj počneš?« sem vprašala. »Rabim denar za cigarete,« je rekla hladno. »Vprašaj očeta!« sem ji rekla jezno.

Ko sem Borisu povedala, mi je rekel: »Saj bo šla kmalu.« A kmalu ni nikoli prišlo.

Potem pa tisti večer – razbiti kozarci, Lukov jok in Nina, ki mi v obraz zakriči: »Ti si kriva za vse! Ti si uničila očeta!«

Takrat sem vedela: dovolj imam. Usedla sem se z Borisom: »Ali gre ona ali greva midva.« Pogledal me je s tistim žalostnim pogledom: »Ne morem jo vreči ven.«

»Potem bom jaz šla,« sem rekla mirno.

Tisto noč sem spakirala nekaj stvari zase in za Luka ter odšla k prijateljici v Kamnik. Jokala sem celo pot – zaradi izgubljenega doma, zaradi Borisa, zaradi tega, da nisem znala zaščititi svojega sina.

Naslednji dan me je Boris klical: »Prosim, vrni se.« A nisem mogla več nazaj v hišo, kjer nisem bila spoštovana.

Minili so tedni. Luka se je počasi sprostil; spet sva skupaj hodila na sprehode ob Kamniški Bistrici. Boris me še vedno kliče – pravi, da Nina išče stanovanje in da bo kmalu šla.

A nekaj v meni se je spremenilo. Ne morem več živeti v strahu pred naslednjim izpadom ali žaljivko. Ne morem več žrtvovati svojega miru zaradi tuje nezrelosti.

Včasih ponoči razmišljam: ali bi morala biti bolj potrpežljiva? Ali pa sem končno naredila nekaj prav zase in za svojega sina?

Kaj bi vi storili na mojem mestu? Je prav postaviti mejo tudi takrat, ko to pomeni konec ljubezni?