Ko hladilnik postane bojno polje: Zgodba o razpadu zaradi denarja

»A si ti res pojedla moj jogurt?« Peter je stal pred odprtim hladilnikom, roke prekrižane, pogled pa leden kot zamrznjena zelenjava na zgornji polici. V tistem trenutku sem vedela, da ni šlo za jogurt. Ne, šlo je za vse tiste neizgovorjene besede, ki so se nabirale med nama zadnje mesece.

»Nisem vedela, da je tvoj,« sem tiho odgovorila in se obrnila stran. V resnici sem vedela. Vedno sem vedela. A v zadnjem času sem bila preutrujena od štetja centov in razmišljanja, ali si lahko privoščiva še en paket masla ali bo treba spet varčevati pri kavi.

Peter in jaz sva skupaj že osem let. Spoznala sva se na faksu v Ljubljani, oba iz manjših krajev – on iz Prekmurja, jaz iz Notranjske. Najina zgodba je bila tipična: najprej majhna garsonjera v Šiški, potem prva služba, nekaj let kasneje pa kredit za stanovanje v Domžalah. Vse je šlo po načrtu, dokler ni lani Peter izgubil službe v podjetju za montažo oken. Jaz sem še vedno delala kot učiteljica slovenščine na osnovni šoli, a moja plača ni bila dovolj za vse najine stroške.

Sprva sva se trudila skupaj. Skupaj sva pisala sezname za trgovino, skupaj sva iskala akcije in popuste. A sčasoma je vsak račun postal razlog za prepir. »Zakaj si kupila bio jajca? Saj so navadna cenejša!« »Zakaj si spet vzel craft pivo? Saj imamo doma Laško!«

Nekega večera, ko sva sedela vsak na svojem koncu kavča in gledala poročila, je Peter predlagal: »Kaj če bi si razdelila police v hladilniku? Tako bo vsak odgovoren za svoje stvari.« Najprej sem se zasmejala, potem pa sem videla, da misli resno.

»Resno misliš?« sem vprašala.

»Ja. Tako ne bo več nesporazumov. Vsak bo kupoval zase in vsak bo odgovoren za svoje stroške.«

S privolitvijo sem podpisala nekakšno nevidno pogodbo o razdelitvi najinega življenja. Moja spodnja polica – jogurti z manj maščobe, nekaj jabolk in sir. Njegova zgornja – salama, pivo in čokolada. Srednja polica je bila nevtralna cona: mleko in maslo, ki sta bila še edina skupna točka.

Sprva je bilo celo zabavno. Tekmovala sva, kdo bo bolj iznajdljiv pri akcijah. Včasih sva si celo izmenjala recepte ali delila kakšen kos kruha. A kmalu so se začeli novi prepiri: »Kdo je premaknil mojo salamo?« »Zakaj je tvoja polica bolj čista kot moja?« »A si ti porabila ves prostor za svoje stvari?«

Najhuje pa je bilo ob koncih tedna, ko so prijatelji prišli na obisk. Vedno so opazili najin nenavaden sistem in se šalili na najin račun. »A sta res tako skregana zaradi hrane?« so spraševali. Midva sva se smejala z njimi, a v meni je rasel občutek sramu in žalosti.

Nekega večera sem sedela v kuhinji in gledala v svoj skoraj prazen jogurtov lonček. Peter je prišel mimo in brez besed odprl hladilnik. Opazila sem, da ima tudi njegova polica le še nekaj ostankov.

»A ti ni tega dovolj?« sem ga vprašala tiho.

»Česa?«

»Tega… da živiva kot sostanovalca.«

Peter je zaprl hladilnik in se usedel nasproti mene. Prvič po dolgem času me je pogledal naravnost v oči.

»Ne vem več, kako naprej, Tanja. Vsak dan štejeva vsak cent, vsak dan se kregava zaradi malenkosti. Včasih se mi zdi, da bi bilo lažje, če bi šla vsak svojo pot.«

Solze so mi zalile oči. Nisem vedela, kaj naj rečem. Spomnila sem se vseh lepih trenutkov – najinih izletov na Bled, dolgih pogovorov ob kavi na balkonu, načrtovanja prihodnosti. Kdaj sva postala tujca?

Tisto noč nisem spala. Premlevala sem njegove besede in razmišljala o tem, kako naju je denar počasi razdrl. Naslednje jutro sem vstala prej kot običajno in pripravila zajtrk – jajca na oko in toast za oba. Ko je Peter prišel v kuhinjo, ga je presenetilo.

»Za oba?«

»Za oba.«

Sedla sva za mizo in jedla v tišini. Po dolgem času sem začutila toplino med nama.

A to ni bila čudežna rešitev. Finančne težave niso izginile čez noč. Še vedno sva morala paziti na vsak evro, še vedno sva imela različne poglede na porabo denarja. A odločila sva se, da bova poskusila znova – skupaj.

Začela sva obiskovati svetovanje za pare v Ljubljani. Tam sva spoznala druge ljudi s podobnimi težavami – mlade družine z majhnimi otroki, starejše pare pred upokojitvijo… Vsi so imeli svoje zgodbe o denarju in ljubezni.

Po nekaj mesecih sva počasi začela vračati skupne police v hladilniku. Najprej mleko in maslo, potem še sadje in zelenjava. Na koncu sva spet delila vse – tudi jogurte.

Danes vem, da denar lahko uniči še tako močno zvezo, če mu dovolimo. A vem tudi to: čeprav je lažje obupati in se umakniti vsak na svojo polico, prava moč odnosa pride takrat, ko znava skupaj preživeti tudi najtežje trenutke.

Včasih se vprašam: Koliko parov okoli mene živi na ločenih policah hladilnika – ne le v kuhinji, ampak tudi v srcu? Je res vredno izgubiti ljubezen zaradi nekaj evrov?