Ko se tehtnica obrne: Zgodba o krivdi, kilogramih in izgubljeni bližini

»A boš še enkrat segla po tisti potici?« sem rekel Tanji, ko je v nedeljo popoldne sedela na kavču in gledala televizijo. V mojem glasu je bilo več strupa, kot sem si želel priznati. Pogledala me je, najprej z začudenjem, potem pa z žalostjo, ki sem jo poznal že leta. »Andrej, prosim…« je tiho rekla, a jaz sem že odkorakal v kuhinjo in zaloputnil vrata hladilnika.

Tanja je bila nekoč vitka in polna energije. Ko sva se spoznala na faksu v Ljubljani, sva skupaj tekla na Rožnik in jedla solate v študentski menzi. Potem so prišli otroci – najprej Ana, potem še Luka. Tanja je ostala doma, jaz sem delal v banki. Kilogrami so se je začeli tiho lepiti nanjo, najprej malo, potem pa vse bolj očitno. Jaz sem bil vedno v formi – nogomet s sodelavci, fitnes dvakrat na teden. In vedno bolj sem ji dajal vedeti, da mi ni vseeno.

»Saj veš, da te imam rad, ampak… mogoče bi lahko malo več hodila ven?« sem ji rekel nekega večera. Ona pa je samo skomignila z rameni in rekla: »Včasih nimam energije niti za tuš.«

Sčasoma so se najini pogovori skrčili na nujne stvari: kdo bo peljal Ano na balet, kdo bo šel po Luko v vrtec. Vse ostalo je bilo tišina ali pa pasivna agresija. Ko sem jo gledal, kako si reže kos kruha z maslom, sem čutil mešanico gnusa in žalosti. Nikoli si nisem priznal, da me je strah – strah, da bo ostala takšna za vedno in da bom jaz obtičal ob njej.

Potem pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Tanja je dobila službo v bližnji osnovni šoli kot knjižničarka. Nenadoma je imela razlog, da vstane zgodaj, se uredi in gre med ljudi. Po nekaj mesecih sem opazil spremembo – postala je bolj živahna, začela je hoditi na dolge sprehode s sodelavkami po Šmarni gori. In kilogrami so začeli izginjati.

»Ti si pa danes prav lepa,« sem ji rekel nekega jutra, ko je stala pred ogledalom v novi obleki. Pogledala me je z nekakšno oddaljenostjo in rekla: »Hvala.« Nič več ni bilo tistega hvaležnega nasmeha iz preteklosti.

Medtem sem jaz začel opažati spremembe pri sebi. Več sem bil sam doma z otroki – Tanja je imela sestanke, izobraževanja, celo kakšno pijačo s sodelavkami. Jaz sem bil utrujen od službe in otrok. Začel sem preskakovati treninge, večerjal sem pozno in preveč. Počasi so se kilogrami začeli lepiti name.

Nekega dne me je Ana vprašala: »Ati, zakaj imaš tako veliko trebuha?« Nasmehnil sem se kislo in rekel: »Ker ati preveč dela.« A resnica je bila drugačna – prvič v življenju sem se počutil ujetega v lastno telo.

Tanja me ni več kritizirala. Bila je prijazna, a oddaljena. Včasih sem jo opazoval, kako se smeji v kuhinji medtem ko klepeta po telefonu s sodelavko Petro. Meni ni več pripadalo tisto mesto ob njej.

Nekega večera sva sedela na kavču – jaz s pivom v roki, ona s knjigo. Poskušal sem začeti pogovor: »Se ti zdi, da sva se oddaljila?«

Pogledala me je naravnost v oči: »Andrej, leta si me gledal kot problem. Zdaj si ti postal problem sam sebi.«

Bolelo me je bolj kot karkoli prej. V tistem trenutku sem spoznal, kako krivično sem bil do nje vseh teh let. Kako sem jo z besedami ranil bolj kot bi jo lahko kdorkoli drug.

Začel sem hoditi na sprehode – najprej sam, potem z Luko. Poskušal sem jesti bolj zdravo, a kilogrami niso šli dol tako hitro kot pri Tanji. Vsakič ko sem pogledal v ogledalo, sem videl človeka, ki ga ne poznam več.

Otroci so opazili napetost med nama. Ana je postala tiha in vase zaprta, Luka pa nemiren in razdražljiv. Nekega večera sta oba prišla k meni v sobo in Ana je rekla: »Ati, ali boš še dolgo jezen na mami?«

Takrat sem prvič zajokal pred njima. Objela sta me in jaz sem jima obljubil, da bom poskušal biti boljši.

Tanja mi ni več očitala ničesar. Bila je prijazna do mene kot do znanca ali sodelavca – korektna, a brez topline. Začel sem hoditi k psihologinji v ZD Moste-Polje. Prvič v življenju sem govoril o svojih strahovih – o tem, kako me je bilo strah staranja, osamljenosti in tega, da ne bom več privlačen.

Nekega dne mi je Tanja rekla: »Andrej, ne gre za kilograme. Gre za to, kako si me gledal vseh teh let.«

Zavedel sem se: ni šlo za težo ali videz – šlo je za spoštovanje in sprejemanje. Ko sem bil jaz na tleh, mi ni nihče metal soli na rano. Ona pa je morala leta prenašati moje pripombe.

Danes živiva še vedno skupaj zaradi otrok. Najin odnos je hladen in formalen. Včasih si želim zavrteti čas nazaj in ji reči: »Lepa si taka kot si.«

Ampak časa ne morem zavrteti nazaj.

Zato vas vprašam – zakaj vedno vidimo napake drugih prej kot svoje? Zakaj moramo pasti na dno, preden razumemo bolečino drugega?