Ko sem mislila, da sem našla srečo z Janom, a je bila prava radost drugje

»Zakaj vedno jaz ostanem zunaj?« sem si šepetala, ko sem stala pred vhodnimi vrati očetove hiše v Šentjurju. Skozi okno sem videla, kako se oče smeji z novo ženo, Tino, in njenima otrokoma, Nejcem in Laro. Vsi so sedeli za mizo, jedli domačo jabolčno pito in se pogovarjali o šolskih dogodivščinah. Jaz pa sem stala zunaj, s kovčkom v roki, in čakala, da me kdo opazi.

Ko je Tina odprla vrata, me je objela. »Živa, pridi noter!« je rekla s toplim glasom. A toplina ni segla do mojega srca. Vedno sem čutila, da sem gostja v lastni družini. Oče je bil vesel, da me vidi, a njegov pogled je bil drugačen kot nekoč. Po mamini smrti se je spremenil – postal je tih in oddaljen. Ko se je preselil k Tini na podeželje, me je pustil v majhnem stanovanju v Celju z babico Marijo. Babica je bila moja edina prava opora.

»Kako si, Živa?« me je vprašal oče med večerjo.
»V redu sem,« sem odgovorila in pogledala v krožnik.
»V šoli ti gre dobro?«
»Ja.«

Nejc in Lara sta se smejala nekim šalam, jaz pa sem se počutila kot tujec. Po večerji sem šla v sobo, ki naj bi bila moja, a je bila polna igrač in knjig od Lare. Usedla sem se na posteljo in pogledala skozi okno v temno podeželsko noč. Pogrešala sem mamo. Pogrešala sem občutek doma.

Pri babici je bilo drugače. Stanovanje je dišalo po sveže pečenem kruhu in kavi. Babica je vedno imela čas zame. »Živa, ne pozabi – življenje ni vedno pošteno, a vedno moraš slediti srcu,« mi je govorila.

Ko sem dopolnila sedemnajst let, sem spoznala Jana na šolskem plesu. Bil je iz Velenja, visok fant z iskrenimi očmi in nalezljivim smehom. Prvič po dolgem času sem začutila metuljčke v trebuhu. Jan me je povabil na sprehod ob Savinji in pogovarjala sva se o vsem – o knjigah, filmih, sanjah. Zdelo se mi je, da me razume kot nihče drug.

»Veš, Živa, ti si drugačna. Zdiš se mi pogumna,« mi je rekel nekega večera.
»Ne vem, če sem pogumna. Samo utrujena sem od tega, da moram biti močna.«
»Mogoče pa si prav zato pogumna.«

Z Janom sva postala par. Prvič v življenju sem imela občutek, da nekam pripadam. Skupaj sva hodila na izlete po Sloveniji – na Bled, v Piran, na Triglav. Smejala sva se in sanjala o skupni prihodnosti. A kmalu so se začele pojavljati razpoke.

Jan je bil ljubosumen. Vsakič, ko sem šla s prijateljicami na kavo ali na trening odbojke, me je zasliševal.
»S kom si bila? Zakaj si mi tako pozno odgovorila?«
Sprva sem mislila, da ga samo skrbi zame. Potem pa so postali njegovi izpadi vse pogostejši.

Nekega večera me je poklical:
»Zakaj si bila danes z Markom?«
»Marko je moj sošolec! Delala sva na projektu.«
»Ne verjamem ti.«

Začela sem dvomiti vase. Mislila sem, da delam nekaj narobe. Opravičevala sem se za stvari, ki jih nisem storila. Počasi sem izgubljala sebe.

Babica je opazila spremembo.
»Živa, nisi več nasmejana kot prej. Kaj se dogaja?«
»Nič ni narobe.«
»Pazi nase. Ljubezen ne pomeni bolečine.«

Nekega dne me je Jan pričakal pred šolo in začel kričati name pred vsemi:
»Lažeš mi! Vem, da si bila z njim!«
Ljudje so se obračali. Počutila sem se majhno in ponižano.

Tisto noč nisem mogla spati. Gledala sem v strop in razmišljala o mami. Kaj bi mi svetovala? Bi mi rekla naj vztrajam ali naj grem?

Naslednji dan sem šla k babici.
»Babica, mislim, da ne morem več tako.«
Objela me je in rekla:
»Živa, življenje je prekratko za solze zaradi napačnih ljudi.«

Zbrala sem pogum in prekinila z Janom. Bolelo je – bolj kot karkoli prej. Počutila sem se prazno in izgubljeno. A počasi so se začeli vračati drobci mene same.

Začela sem več časa preživljati z babico. Skupaj sva hodili na tržnico v Celju, pekli potico in gledali stare slovenske filme. Prijateljice so me povabile na izlet v Bohinj in prvič po dolgem času sem se smejala iz srca.

Oče me je poklical:
»Živa, dolgo te že nisem videl. Pridi na kosilo.«
S težkim srcem sem šla na podeželje. Tina me je sprejela z objemom.
»Vesela sem te! Lara te pogreša.«
Oče me je pogledal:
»Vem, da nisem bil najboljši oče zadnja leta. Pogrešam te.«
Solze so mi spolzele po licu.
»Tudi jaz tebe.«

Po dolgem času smo sedeli skupaj za mizo – jaz, oče, Tina, Nejc in Lara. Ni bilo popolno, a prvič nisem čutila bolečine ob pogledu na njihovo srečo.

Danes vem: sreča ni v tem, da pripadaš nekomu drugemu ali neki družini za vsako ceno. Sreča je v tem, da sprejmeš sebe in ljudi okoli sebe takšne kot so – nepopolne.

Včasih se vprašam: Zakaj iščemo srečo tam, kjer nas boli? Zakaj potrebujemo toliko poguma za to, da izberemo sebe? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?