Od otroških sanj do razbite družine: Poroka, ki je razdelila vse

»Ne morem verjeti, da si to res naredila, Danijela!« je mamin glas tresel zrak v naši dnevni sobi. V kotu je stal oče, tiho in z zategnjenimi ustnicami, kot vedno, ko je napetost v hiši dosegla vrhunec. »Mama, prosim, poslušaj me…« sem začela, a me je prekinila s sunkom roke. »Ne! Dovolj imam poslušanja. Tvoja poroka z Lovrom je bila napaka!«

V tistem trenutku sem se počutila kot otrok, ki ga kaznujejo za nekaj, kar ni njegova krivda. A bila sem odrasla ženska, stara 27 let, in Lovro ni bil le moj mož – bil je sin maminih najboljših prijateljev. Vsi so si želeli te poroke. Vsaj tako sem mislila.

Vse se je začelo pred dvema letoma, ko sva z Lovrom prvič resno sedla skupaj na kavo. Najini mami, Marjeta in Silva, sta bili nerazdružljivi že od osnovne šole v Škofji Loki. Skupaj sta hodili na izlete v Bohinj, skupaj sta jokali ob prvih ljubeznih in skupaj sta sanjali, da bova midva z Lovrom nekoč par. Ko sva se res zaljubila, je bilo vse kot iz pravljice. »To je usoda!« je rekla Marjeta in Silva ji je prikimala s solznimi očmi.

Poroka je bila velika, skoraj preveč za našo majhno vasico pod Lubnikom. Vsi so prišli – sosedje, sorodniki iz vseh koncev Slovenije, celo stari stric iz Prekmurja, ki ga nisem videla že deset let. A že na poročnem slavju sem začutila napetost. Marjeta in Silva sta sedeli vsaka na svojem koncu mize in se izogibali pogledom. Lovro je bil ves čas tiho in stiskal mojo roko pod mizo.

»Kaj se dogaja?« sem ga vprašala med plesom.
»Nič, pusti… Saj veš, kako sta naši mami včasih.«

Nisem vedela. Šele kasneje sem izvedela, da sta se sprli zaradi denarja – kdo bo plačal večji del poroke, kdo bo kupil darilo za mladoporočenca, kdo bo povabil več gostov. Malenkosti so postale velike zamere.

Po poroki so se stvari samo še slabšale. Vsak obisk pri starših je bil poln očitkov. »Zakaj si dovolila, da Silva izbere cvetje? Saj veš, da ima slab okus!« mi je šepetala mama. Pri Lovrovih pa: »Tvoja mama vedno misli, da je boljša od vseh!«

Lovro in jaz sva se trudila ostati nevtralna. Hotela sva ustvariti svoj dom v Kranju in začeti na novo. A družina ni pustila. Vsak praznik je bil boj za to, pri kom bova jedla kosilo. »Če ne prideš k nam za Božič, si izdajalka!« mi je rekla mama po telefonu.

Najhuje pa je bilo leto kasneje, ko sem zanosila. Namesto veselja so sledile nove zamere. »Seveda bo otrok dobil naše ime!« je rekla Marjeta. Silva pa: »Ne bo! To je moj vnuk!«

Lovro je ponoči jokal v kopalnici. Prvič sem ga videla tako ranljivega.
»Zakaj nama ne pustijo biti srečna? Saj sva odrasla!«

Nisem imela odgovora.

Ko se je rodil najin sin Tinej, so se stvari še bolj zapletle. Vsaka babica je hotela biti prva pri vozičku, vsaka je hotela odločati o vsem – od plenic do tega, katero cerkev bomo izbrali za krst.

Enkrat sem prišla domov in našla mamo in Marjeto v kuhinji. Kričali sta druga na drugo:
»Ti si vedno hotela imeti vse pod nadzorom!«
»Ti pa si ljubosumna že od nekdaj!«

Tinej je začel jokati v mojem naročju in takrat sem prvič pomislila: ali sem res naredila napako?

Lovro se je začel umikati. Več časa je preživel v službi ali s prijatelji na pijači. Jaz pa sem ostala sama s Tinejem in dvema sprtima družinama.

Nekega večera sem poklicala Silvo.
»Prosim te… Ali lahko samo enkrat pridete na obisk brez prerekanja? Zaradi Tineja.«
Na drugi strani tišina.
»Ne vem, Danijela… Tvoja mama mi ne pusti dihati.«

Tiste noči nisem spala. V glavi so mi odzvanjale besede: »Tvoja poroka z Lovrom je bila napaka!«

A ni bila napaka zaradi naju – bila je napaka zaradi vseh drugih.

Nekega dne sem zbrala pogum in povabila vse na skupno kosilo. Pripravila sem mizo za osem ljudi – oba starša, oba taščo in tasta ter naju z Lovrom in Tinejem.

Ko so vsi sedli, sem globoko vdihnila:
»Dovolj imam tega. Če ne morete biti skupaj zaradi mene in Lovra, bodite vsaj zaradi Tineja.«

Nastala je tišina. Potem pa so začeli govoriti vsi hkrati – očitki, solze, stari grehi iz mladosti.

Na koncu sem vstala in rekla:
»Če ne morete sprejeti najine družine takšne kot je, potem vas prosim… ne hodite več k nam.«

Lovro me je pogledal s solzami v očeh. Prvič po dolgem času sva bila na isti strani.

Od takrat naprej živimo bolj mirno – a brez starih prijateljev in brez babic na vsakem koraku. Včasih me boli srce ob misli na to, kako lepo bi lahko bilo.

Se res ne znamo pogovarjati brez zamer? Je res tako težko pustiti mladim dihati? Bi vi ravnali drugače?