Ko je ljubezen premalo: Mati, hči in sence bogastva

»Mami, a ti sploh veš, kako se počutim, ko pridem k tebi?« Njen glas je bil tih, skoraj sramežljiv, a v njem sem zaznala nekaj ostrega. Sedela sva v moji majhni kuhinji v bloku v Šiški, kjer je vonj po kavi vedno nekoliko premočan, ker si ne morem privoščiti boljše kave. Moja hči, Tjaša, je gledala v skodelico, kot da bi tam iskala odgovore.

»Kaj misliš s tem?« sem vprašala in se trudila, da bi zvenela mirno, čeprav sem že čutila, kako mi srce bije hitreje. Vedela sem, kam pes taco moli. Vedno gre za denar. Vedno gre za to, česar nimam.

»Pri Markovih starših je vse drugače. Njihova hiša je ogromna, vedno imajo polno mizo hrane, darila za otroke… Vse je tako lepo. Ko pa pridem k tebi…«

Zamolčala je. Pogoltnila sem slino in pogledala skozi okno na parkirišče, kjer so stari avtomobili stali v vrsti kot vojaki na koncu vojne. »Tjaša, veš, da si ne morem privoščiti več. Dajem ti vse, kar lahko.«

»Saj vem, mami. Ampak… Včasih se počutim manjvredno. Kot da jaz nimam ničesar ponuditi. Kot da sem jaz tista revna snaha.«

Zabolelo me je. Ne zaradi njenih besed, ampak ker sem vedela, da ima prav. Markovi starši imajo podjetje v Domžalah, prodajajo gradbeni material in vsak praznik otrokom kupijo nove igrače, celo električni avto za vnuka. Jaz sem ji za rojstni dan lahko kupila le knjigo iz antikvariata in spekla potico iz starega recepta.

Spomnim se dneva, ko je Tjaša prvič pripeljala Marka domov. Bil je prijazen fant, a že takrat sem vedela, da prihaja iz drugega sveta. Njegova mama, gospa Marjeta, me je gledala z nasmehom, ki ni segel do oči. »Kako lepo stanovanje imate! Tako… domače.« Takrat sem prvič začutila sram.

Tjaša je odrasla ob meni – samohranilki. Moj mož, njen oče, je umrl v prometni nesreči pri 38-ih. Takrat sem bila stara komaj 34 let in nisem imela nikogar drugega kot njo. Delala sem v trgovini na blagajni in popoldne čistila pisarne. Nikoli nisem imela časa za izlete ali drage počitnice. A Tjaša mi nikoli ni očitala.

Zdaj pa sedi pred mano in mi govori o svoji bolečini – bolečini primerjave.

»Mami, ne gre za to, da bi ti kaj očitala. Samo… Včasih si želim, da bi lahko bila bolj ponosna nase pred njimi.«

»Tjaša, ponos ni v tem, koliko imaš. Ponos je v tem, kdo si.«

»Ampak tega oni ne razumejo! Vedno govorijo o potovanjih na Kanarske otoke ali o novih investicijah. Ko jaz povem kaj o svojem življenju… se samo nasmihajo.«

Vstala sem in začela pomivati skodelice – vedno pomivam ročno, ker si ne morem privoščiti pomivalnega stroja. »Veš kaj? Včasih sem tudi jaz sanjala o večjem stanovanju ali novem avtu. Ampak življenje ni bilo na moji strani.«

Tjaša je vstala in me objela od zadaj. »Vem, mami. Samo… težko mi je.«

Tisti večer nisem mogla spati. V glavi so mi odzvanjale njene besede: »Počutim se manjvredno.« Kolikokrat sem se sama tako počutila? Kolikokrat sem šla na roditeljski sestanek in skrivala svojo staro jakno? Kolikokrat sem si želela biti kot druge mame?

Naslednji dan me je poklicala Marjeta. »Pozdravljeni, gospa Sonja! Upam, da vas ne motim… Hotela sem vas povabiti na kosilo to nedeljo. Pridite vsi skupaj!«

Vedela sem, da ne morem zavrniti. Tjaša si želi, da bi se bolje razumeli.

V nedeljo sem oblekla svojo najboljšo obleko – staro modro krilo in belo bluzo iz second handa. Ko smo prišli do njihove hiše v Domžalah, so nas pričakali z nasmehi in odprtimi vrati. Miza je bila polna hrane: pršut iz Italije, domača potica (ki jo je spekla Marjeta), celo kozarec vina iz njihovega vinograda na Dolenjskem.

Med kosilom so pogovori tekli o podjetju: »Letos smo odprli še eno poslovalnico! Marko bo prevzel finance… Tjaša pa bo imela več časa za otroke.«

Pogledala sem svojo hčer – njen nasmeh je bil prisiljen.

»In vi, Sonja? Kako vam gre v službi?« me je vprašal Markov oče.

»Še vedno delam v trgovini…« sem začela.

»To pa mora biti naporno! Ampak veste – danes je težko najti dobre delavce!« Marjeta se mi je nasmehnila.

Po kosilu so otroci dobili darila: nova oblačila iz Avstrije in igrače iz Nemčije. Moje srce se je stisnilo – vedela sem, da jim tega ne morem dati.

Ko smo odhajali domov, me je Tjaša pogledala: »Mami… oprosti za vse.«

»Ni ti treba opravičevati. Samo želim si, da bi razumela… Vse življenje sem ti želela dati najboljše – pa čeprav to ni bilo veliko.«

Doma sem sedla na kavč in gledala stare fotografije – Tjašo kot deklico na igrišču za blokom; njen prvi šolski dan; najin izlet na Bled z vlakom (ker si nisva mogli privoščiti avtomobila). Vse te spomine sem ji dala jaz – ne Marjeta in ne njeno bogastvo.

Naslednji teden me je Tjaša poklicala: »Mami… veš kaj? Pogovarjala sem se z Markom. Rekel mi je nekaj pomembnega: ‘Tvoja mama ti je dala vse – tudi če ni bilo veliko.’ In veš kaj? Imel je prav.«

Solze so mi stekle po licu.

A še vedno me boli – ta občutek manjvrednosti; ta sram pred bogastvom drugih; ta tiha bolečina primerjav.

Se res nikoli ne bomo mogli osvoboditi teh spon? Je materinska ljubezen res tako malo vredna v svetu daril in denarja?

Kaj vi mislite – ali lahko ljubezen premaga občutek manjvrednosti pred bogastvom drugih?