Moj sin ima 35 let, svojo družino, a še vedno prosi za denar: Kje sem ga zgrešila?

»Mami, a mi lahko nakažeš 200 evrov do petka? Res sem v stiski.«

Spet. Spet tisti občutek v želodcu, ko preberem sporočilo od sina. Rok ima 35 let, ženo Nino in dve čudoviti deklici, a še vedno – vedno! – se obrne name, kadar mu zmanjka denarja. Sedim v kuhinji, gledam skozi okno na deževno ljubljansko popoldne in se sprašujem: kje sem ga zgrešila?

»Tone, spet naju prosi za denar,« rečem možu, ki bere časopis za mizo. Samo zamrmra: »Saj veš, da mu ne moreva vedno pomagati. Tudi midva imava omejitve.«

Vem. A srce mi ne pusti, da bi ga pustila na cedilu. Spomnim se tistega dne, ko sem ga prvič peljala v vrtec. Jokala sem bolj kot on. Že takrat sem si obljubila, da mu bom vedno stala ob strani. Ampak zdaj… zdaj je odrasel moški. Zakaj še vedno pričakuje, da bom reševala njegove težave?

Telefon zazvoni. Rok.

»Mami, res mi je nerodno, ampak Nina je zbolela, jaz sem izgubil nekaj strank in položnice so se nakopičile… Saj veš, kako je.«

»Rok, midva s Tonetom tudi nisva več mlada. Pokojnina ni več tako daleč. Ne moreva ti vedno pomagati.«

Na drugi strani tišina. Nato vzdih.

»Saj vem… Ampak res nimam nikogar drugega.«

Zlomim se. »Dobro, bom ti nakazala.«

Odložim telefon in začutim solze v očeh. Tone me pogleda: »Mira, s tem mu ne delaš usluge.«

»Kaj pa naj naredim? Naj gledam, kako trpi? Kako ne more otrokom kupiti čevljev?«

Tone vstane in me objame. »Vem, da ti je težko. Ampak če mu bova vedno pomagala, se nikoli ne bo naučil samostojnosti.«

Cel večer razmišljam o tem. Spomnim se vseh let, ko sem Roka razvajala. Ko je hotel novo kolo – sem mu ga kupila. Ko ni hotel pomivati posode – sem jo pomila jaz. Ko je imel težave v šoli – sem šla govoriti z učiteljico namesto njega. Vedno sem ga želela zaščititi pred svetom.

Zdaj pa je svet pred njim in on ne zna plavati.

Naslednji dan me pokliče sestra Marija.

»Mira, slišala sem za Roka. Saj ni edini. Tudi moj Marko še vedno živi doma in ima 32 let! Danes so mladi drugačni.«

»Ampak Marija, midva sva ga vzgajala v prepričanju, da bo samostojen. Pa ni.«

»Včasih jim preveč damo. Preveč jih ščitimo.«

Zvečer pride Rok na obisk z družino. Deklici tekata po stanovanju in se smejita. Nina izgleda izmučeno.

Ko otroka zaspita, sedimo v dnevni sobi.

»Rok,« začnem previdno, »kaj misliš narediti glede službe?«

Pogleda v tla. »Ne vem več… Vse sem poskusil. Stranke odhajajo drugam, konkurenca je prehuda… Včasih si želim samo pobegniti.«

Nina ga prime za roko: »Rok se trudi po svojih močeh. Ampak ni lahko.«

Tone odloži skodelico kave: »V življenju ni nikoli lahko. Tudi midva sva imela težke čase. Ampak sva morala sama najti pot naprej.«

Rok vzdihne: »Ampak vi ste imeli službe za stalno! Danes tega ni več!«

»Res je,« priznam, »ampak tudi mi smo morali sprejemati odločitve in prevzemati odgovornost.«

Nina pogleda proti meni: »Mira, hvaležna sva za vso pomoč. Ampak tudi midva si želiva biti samostojna.«

V tistem trenutku začutim mešanico olajšanja in žalosti. Mogoče je čas, da ga res spustim iz gnezda.

Naslednji teden Rok ne pokliče. Ne piše. Zaskrbi me – ali je jezen? Ali mu gre še slabše?

Po dveh tednih pride na obisk sam.

»Mami… Oprosti za vse skrbi. Dobil sem novo stranko. Začel sem delati tudi popoldne kot dostavljalec hrane. Ni idealno, ampak nekaj je.«

Objamem ga in prvič po dolgem času začutim upanje.

»Veš kaj, mami? Mogoče sem res preveč časa računal na vaju… Ampak zdaj vem, da moram sam poskrbeti za svojo družino.«

Solze mi polzijo po licu – tokrat od sreče.

Ko Rok odide, sedim v tišini in razmišljam: Ali smo starši res krivi za to, da naši odrasli otroci ne znajo stati na svojih nogah? Kje je meja med ljubeznijo in razvajanjem? Bi vi ravnali drugače?