Ko ti življenje spodnese tla: Zgodba o pogumu v najtežjih trenutkih

»Ne moreš kar tako oditi!« je kričala mama izza vrat, ko sem jih zaloputnila in stekla po stopnicah. Srce mi je razbijalo, roke so se mi tresle. V tistem trenutku sem vedela, da je nekaj v meni počilo. Mogoče je bila to zadnja kaplja, mogoče le še ena v nizu mnogih. Zunaj je deževalo, nebo je bilo težko in sivo, kot da bi se tudi narava zavedala moje stiske.

Stala sem na mostu nad reko Savo, gledala v deročo vodo pod sabo in si v mislih ponavljala: »Kaj pa zdaj? Kam naj grem? Kdo sploh sem?« Vse, kar sem imela, se mi je zdelo izgubljeno. Moj oče je pred pol leta odšel z drugo žensko, mama je od takrat samo še senca same sebe. Brat Luka je pobegnil v Ljubljano in se oglaša le še takrat, ko potrebuje denar. Jaz pa… jaz sem ostala tukaj, v našem majhnem stanovanju v Kranju, kjer so stene prepojene z molkom in neizrečenimi besedami.

Pred dvema tednoma sem izgubila službo v tekstilni tovarni. Direktorica, gospa Novakova, mi je rekla: »Žal nam je, Ana, ampak ni več dela. Razumeš, kriza je.« Razumela sem. Razumela sem preveč dobro. Vsak dan so odpuščali nove ljudi. Ampak zakaj jaz? Zakaj ravno zdaj? Ko sem prišla domov in povedala mami, je samo nemočno sedla za mizo in začela jokati. Nisem ji znala pomagati. Nisem znala pomagati niti sebi.

V šoli so me učili, da moraš biti močan. Da moraš vztrajati. A nihče te ne nauči, kako preživeti dneve, ko ne vidiš več smisla. Ko ti zmanjka denarja za položnice in te soseda Marjeta gleda postrani, ker ve, da si brezposelna. Ko ti prijateljice iz srednje šole pišejo le še zato, da bi izvedele kakšno novo sočno novico o tvoji nesreči.

Tistega večera na mostu sem si želela samo enega: da bi nekdo prišel in me objel. Da bi mi rekel: »Ana, vse bo v redu.« Ampak nikogar ni bilo. Samo jaz in reko pod sabo.

»Ana!« sem zaslišala glas za sabo. Obrnila sem se in zagledala soseda Mateja. Bil je premočen od dežja, a v njegovih očeh sem videla iskreno skrb. »Kaj delaš tukaj?«

»Nič… Samo… rabim malo zraka.«

»Pridi domov. Nič ni tako hudo, kot se zdi.«

Njegove besede so me zabolele. Kako lahko ve, kako hudo je? On ima službo v Merkurju, ženo in dva otroka. Njegova mama ga še vedno kliče vsak večer in ga sprašuje, če je kaj pojedel.

A vseeno sem šla z njim. Hodila sva v tišini po mokrih ulicah Kranja. Ko sva prišla do bloka, me je pogledal: »Veš, Ana… tudi jaz sem imel težke čase. Ko mi je oče umrl, sem mislil, da ne bom nikoli več našel smisla. Ampak življenje gre naprej.«

Tiste noči nisem spala. V glavi so mi odzvanjale Matejeve besede. Življenje gre naprej. Ampak kako? Kako naj grem naprej, ko nimam ničesar?

Naslednje jutro me je mama pričakala v kuhinji s skodelico kave. Bila je bleda in utrujena.

»Ana… oprosti za včeraj.«

»V redu je.«

»Ne vem več, kako naj ti pomagam.«

»Saj mi ni treba pomagati… Samo… bodi tu.«

Objeli sva se prvič po dolgem času. V tistem objemu sem začutila nekaj topline. Mogoče še nisem povsem sama.

Dnevi so minevali počasi. Vsak dan sem pošiljala prošnje za službo – v trgovine, gostilne, celo na čistilni servis pri gospe Štefanič. Nihče ni odgovarjal. Denarja je bilo vedno manj. Mama je začela prodajati stare knjige in porcelanaste figurice na Bolhi.

Nekega popoldneva me je poklicala prijateljica Petra iz osnovne šole.

»Ana! Slišala sem… če rabiš kakšno delo, moja teta išče pomoč v domu za ostarele.«

Dom za ostarele? Nikoli si nisem predstavljala, da bom delala tam. A nisem imela izbire.

Prvi dan me je pričakala gospa Rozina – drobna starka z modrimi očmi.

»Ti si nova? Lepo! Veš, tukaj ni lahko… ampak ljudje te potrebujejo.«

Delo je bilo naporno – dvigovanje posteljnih bolnikov, hranjenje dementnih starostnikov, poslušanje njihovih zgodb o izgubljenih sinovih in umrlih možeh. Včasih sem jokala skupaj z njimi.

A vsak dan sem začutila nekaj novega – občutek smisla. Nekdo me je potreboval.

Po dveh mesecih so mi ponudili pogodbo za nedoločen čas. Prvič po dolgem času sem se nasmehnila iskreno.

Mama je bila ponosna name.

»Vidiš, Ana… nisi obupala.«

Brat Luka se je oglasil na obisk – prvič po letu dni.

»Slišal sem, da delaš v domu?«

»Ja.«

»A ti ni težko?«

»Je… ampak vsaj nekaj delam.«

Pogledal me je z občudovanjem.

Z mamo sva počasi začeli sestavljati življenje nazaj skupaj – ni bilo več tako kot prej, a vsaj imeli sva druga drugo.

Včasih se še vedno spomnim tistega večera na mostu nad Savo. Sprašujem se: Kaj bi bilo, če bi takrat obupala? Če bi ostala tam in čakala na čudež?

Danes vem: v najtežjih trenutkih ne smeš obstati pri miru. Moraš narediti korak naprej – pa čeprav majhen.

Mogoče res ni nikogar, ki bi te rešil namesto tebe. Ampak ali ni prav to tisto, kar nas naredi močne? Kaj pa vi – ste že kdaj morali narediti korak naprej takrat, ko ste najmanj verjeli vase?