Možev beg k mami: Spomladansko čiščenje, ki je razkrilo več kot le prah

»Ne dotikaj se mojih stvari!« je odjeknilo iz garaže, ko sem v rokavicah in s črno vrečo v roki previdno stopila čez kup starega orodja. Blaž je stal pred menoj, rdeč v obraz, z očmi, ki so gorele od jeze in strahu. »To ni navadna šara, Maja! To so spomini!«

V tistem trenutku sem vedela, da sem prestopila mejo. A po osmih letih zakona, dveh otrocih in neštetih neuspešnih poskusih, da bi garažo spremenila iz skladišča v prostor za kolesa in voziček, sem bila na koncu z živci. Vsako leto ista zgodba: jaz bi čistila, on bi zbiral. Letos pa sem si prisegla, da bom vztrajala.

»Blaž, tole je pokvarjen sesalec iz leta 2003. Zakaj ga še vedno hraniš?« sem vprašala in dvignila kos plastike, ki je bil že skoraj zlepljen z betonom. »Mogoče ga bom popravil!« je odvrnil in mi iztrgal sesalec iz rok. »Tako kot si popravil tisti radio? Ali pa staro kolo, ki že pet let čaka na novo zračnico?« sem ga izzvala.

Otroka sta se medtem igrala na dvorišču, a sem videla, kako naju opazujeta skozi okno. Vedno bolj pogosto sta bila priča najinim prepiram zaradi garaže. Vedno bolj pogosto sem se spraševala, ali jima s tem kažem pravi zgled.

Blaž je bil vedno zbiratelj. Že ko sva se spoznala na faksu v Ljubljani, je imel sobo polno starih stripov, pločevink in celo nekaj starih telefonov iz devetdesetih. Takrat se mi je zdelo simpatično – dokaz njegove ustvarjalnosti in domišljije. Zdaj pa so ti »zakladi« postali ovira med nama.

»Maja, če ti ni prav, pa kar vrzi vse stran! Saj itak nikoli ne poslušaš!« je zavpil in zaloputnil vrata garaže. Slišala sem ga, kako hodi po hiši in mrmlja nekaj o tem, da ga nihče ne razume.

Tisto noč nisva spregovorila niti besede. V postelji sva ležala vsak na svoji strani, tišina med nama pa je bila težja od vseh škatel v garaži skupaj. Zjutraj me je pričakalo prazno mesto poleg mene in listek na mizi: »Sem pri mami.«

Blaž pri svoji mami? Po vseh letih, ko se je norčeval iz prijateljev, ki so »bežali k mamicam«, je zdaj sam pobral kovček in odšel v Škofjo Loko k svoji materi Mariji. Vedela sem, da bo tam dobil razumevanje – ona mu nikoli ni ničesar vrgla stran. Njuna hiša je bila polna škatel z njegovimi otroškimi igračami in celo risbami iz vrtca.

Prvi dan brez njega sem bila besna. Hodila sem po hiši in brcala v škatle, ki jih je pustil povsod. Otroka sta me gledala s strahom v očeh. »Kje je ati?« me je vprašala Neža. »Ati potrebuje malo časa zase,« sem odgovorila in komaj zadrževala solze.

Zvečer me je poklicala tašča: »Maja, pusti ga malo pri miru. Saj veš, kako je občutljiv glede svojih stvari.«

»Ampak Marija, to ni več normalno! Ne morem več živeti med kupi smeti!« sem skoraj zavpila v telefon.

»To ni smeti! To so spomini! Saj bo minilo.«

A ni minilo. Blaž se ni vrnil naslednji dan. Niti čez dva dni. Počasi me je začela grabiti panika – kaj če se sploh ne vrne? Kaj če bo raje živel med škatlami pri mami kot z mano in otrokoma?

V službi so sodelavke opazile mojo napetost. »Maja, si v redu?« me je vprašala Petra med malico.

»Ne vem več… Blaž je šel k mami zaradi garaže.«

»Aja, moj Marko ima isto! Lani sem mu vrgla tri škatle starih kablov stran in skoraj sva se ločila!«

Začele smo razpravljati o možeh in njihovih »zakladih«. Ena je povedala, da njen mož skriva stare račune pod posteljo, druga pa, da ima njen brat celo sobo polno praznih steklenic od piva – vsaka ima svojo zgodbo.

Ko sem prišla domov, sem sedla na stopnice pred garažo in gledala v sončni zahod. V glavi so mi odzvanjale besede: »To so spomini.« Kdaj so spomini postali pomembnejši od sedanjosti? Kdaj sva midva postala tujca zaradi kupa starih stvari?

Tretji dan sem prejela SMS: »Pridem po nekaj stvari.«

Srce mi je poskočilo – strah in upanje hkrati. Ko je Blaž prišel, sva stala vsak na svojem koncu hodnika kot dva neznanca.

»Blaž… a res misliš ostati pri mami?«

Pogledal me je s tistim utrujenim pogledom, ki ga poznam že od nekdaj. »Ne vem več, Maja. Ne morem samo metati stran vsega, kar sem bil.«

»Ampak midva… najina družina… Ali ni to pomembnejše od starega sesalca?«

Za trenutek sva oba molčala. Potem pa: »Ti ne razumeš. Vsaka stvar ima svojo zgodbo. Ko jih vržeš stran… kot da vržeš stran del mene.«

Prvič sem začutila njegovo bolečino – ne gre za stvari, gre za strah pred izgubo samega sebe.

Tisto noč nisem mogla spati. Razmišljala sem o svojem otroštvu – tudi jaz imam škatlo pisem iz osnovne šole pod posteljo. Tudi jaz se težko ločim od nekaterih stvari.

Naslednji dan sem poklicala Blaža: »Pridi domov. Skupaj bova šla čez garažo. Ti mi boš povedal zgodbo vsake stvari – jaz pa bom poslušala.«

Prišel je. Sedela sva na tleh med kupi škatel in on mi je pripovedoval o vsakem predmetu – o sesalcu, ki ga je popravljal s pokojnim očetom; o starem radiu, ki ga je dobil za birmo; o kolesu, na katerem se je naučil voziti Neža.

Nekatere stvari sva obdržala – večino pa skupaj odnesla na zbirni center v Medvodah. Ni bilo lahko – ne zanj ne zame.

Ko sva končala, sva sedela na klopci pred hišo in gledala otroka, ki sta se vozila s kolesi po dvorišču.

»Veš, Maja… mogoče res preveč kopičim stvari. Ampak hvala ti, ker si poslušala.«

»Tudi jaz imam svoje škatle… mogoče jih bova naslednjič skupaj pregledala.«

Zdaj vem: dom niso stvari ali spomini – dom so ljudje in pogovori med njimi.

Se tudi vi kdaj ujamete v prepir zaradi starih stvari? Je vredno vztrajati pri svojih »zakladih«, če s tem izgubljamo tiste, ki jih imamo najraje?