Sence, ki jih ni: Zgodba o ljubezni, ki je izginila v tišini

»A boš še dolgo gledala v tisto okno?« Markov glas je bil hladen kot februarsko jutro, ko so se ledene rože še vedno držale stekla. Nisem odgovorila. Včasih sem verjela, da bo vsak trenutek, ko se obrnem k njemu, prinesel toplino, a zdaj sem vedela, da je to le še ena izmed mojih iluzij.

V naši hiši na robu vasi pri Celju je bilo vedno tiho. Preveč tiho. Otroci – Tjaša in Luka – sta že zdavnaj odšla vsak po svoje, jaz pa sem ostala z Markom, ki je bil vedno bolj oddaljen. Včasih sem ga opazovala, kako sedi pred televizijo in z daljincem preklaplja med kanali, kot da išče nekaj, česar ne bo nikoli našel. Morda je to iskal tudi v meni.

Spomnim se dni, ko sva bila še mlada. Marko je bil tisti fant iz sosednje vasi, ki je znal popraviti vsak traktor in se nasmehniti tako široko, da so se mu oči skrile v gube. Bil je moj junak. A nekje na poti med skupnimi krediti, otroškimi boleznimi in neskončnimi opravili na kmetiji sva izgubila drug drugega. Najprej počasi, skoraj neopazno. Potem pa kot plaz – nenadoma in neustavljivo.

»Andreja, a boš skuhala kavo?« me je prekinil iz misli. »Sama si jo skuhaj,« sem rekla tiho. Presenečeno me je pogledal – kot da ni pričakoval odgovora. Morda me že dolgo ni več slišal.

Včasih sem si želela kričati. Povedati mu, kako boli, ko te nekdo ne vidi. Ko tvoje skrbi postanejo le še šum v ozadju njegovega sveta. A nisem znala. V naši družini se ni govorilo o čustvih. Mama mi je vedno govorila: »Bodi močna, Andreja. Življenje ni pravljica.« In jaz sem bila močna – dokler nisem več mogla.

Nekega večera sem sedela na verandi in poslušala veter, ki je nosil vonj po sveže pokošeni travi. Pridružila se mi je soseda Marija. »Andreja, kaj ti je? Zadnje čase si kot senca sama sebe.« Pogledala sem jo in prvič po dolgem času začutila solze v očeh.

»Ne vem več, kdo sem, Marija. Marko me sploh ne opazi več. Vse kar naredim, je samoumevno. Kot da sem pohištvo.« Marija me je prijela za roko. »Veš, nisi edina. Tudi jaz sem to doživela z Jožetom. Ampak potem sem začela hoditi na jogo v kulturni dom in spoznala nove ljudi. Ne smeš se zapreti vase.«

Njene besede so mi dale misliti. Naslednji dan sem prvič po letih šla sama na sprehod do gozda. Hodila sem med drevesi in poslušala svoje misli – tiste prave, ki jih nisem upala izreči na glas.

Ko sem se vrnila domov, me je Marko vprašal: »Kje si bila? Kosilo je že skoraj hladno.«

»Potrebovala sem zrak.«

Ni rekel ničesar več. Samo zamahnil je z roko in odšel v garažo.

Tiste noči nisem mogla spati. Spraševala sem se, ali je to res vse, kar me čaka do konca življenja – tišina, hlad in občutek nevidnosti? Spomnila sem se na Tjašo in Luko – kako sta me objela kot otroka in mi šepetala: »Mami, ti si najboljša.« Kdaj sem izgubila tisti občutek topline?

Naslednji teden sem šla z Marijo na jogo. Prvič po dolgem času sem se nasmejala iz srca. Po vadbi sva sedeli na klopci pred kulturnim domom in pila čaj.

»Veš, Marija, bojim se, da če bom začela živeti zase, bom izgubila Marka.«

Marija me je pogledala s tistim modrim pogledom, ki ga imajo samo ženske z izkušnjami: »Morda pa si ga že izgubila. Zdaj moraš najti sebe.«

Doma so se stvari še bolj zaostrile. Marko je postal še bolj zaprt vase. Nekega večera sva se sprla zaradi malenkosti – pozabila sem kupiti mleko.

»A res ne moreš niti tega narediti prav?« je zavpil name.

Takrat sem prvič dvignila glas: »Nisem tvoja služkinja! Tudi jaz imam občutke!«

V hiši je završalo kot ob nevihti. Marko me je gledal osuplo – kot da prvič vidi žensko pred sabo.

Tiste noči sem spakirala nekaj oblek in odšla k Mariji prespat. Prvič v življenju sem naredila nekaj zase.

Naslednji dan me je poklicala Tjaša: »Mami, kaj se dogaja? Oče pravi, da si ga zapustila.«

»Ne Tjaša, nisem ga zapustila. Samo sebe nočem več zapuščati.«

Po nekaj dneh tišine me je Marko poklical: »Kdaj prideš domov?«

»Ne vem še.«

»A boš res vse pustila zaradi ene malenkosti?«

»To ni malenkost, Marko. To so leta zanemarjanja.«

Zaslišala sem njegov vzdih na drugi strani linije.

V naslednjih tednih sem začela obiskovati delavnice za ženske v stiski v Celju. Spoznala sem druge ženske z zgodbami podobnimi moji – vse smo bile nevidne v lastnih domovih.

Počasi sem začela graditi novo življenje. Marko me ni več klical. Otroka sta me podpirala vsak na svoj način – Luka s kratkimi sporočili podpore, Tjaša z dolgimi pogovori ob kavi.

Nekega dne sem srečala Marka na tržnici. Bil je starejši, bolj utrujen.

»Andreja…«

»Marko.«

»A si srečna?«

Pogledala sem ga in prvič po dolgem času začutila mir.

»Začenjam biti.«

Ko zdaj gledam nazaj na vse te leta tišine in zanemarjanja, se sprašujem: Koliko žensk še vedno živi v senci lastnega doma? Koliko nas še čaka na dovoljenje za srečo?