Ko so začele izginjati stvari iz našega doma: Resnica, ki je razklala družino

»Spet je izginilo nekaj iz predala,« je z zaskrbljenim glasom rekla moja žena Maja, ko sva sedela za mizo v kuhinji. Pogledal sem jo, najprej z nejevero, potem pa z občutkom, ki ga nisem znal opisati. To ni bil prvič. Najprej so bile to le malenkosti – nekaj gotovine, potem prstan, ki ga je Maja dobila od svoje babice, in nazadnje moja stara ura, ki sem jo podedoval po dedku.

»Ne more biti naključje,« sem zamrmral. »Nekdo hodi v najin dom in jemlje stvari.«

Maja je tiho prikimala. »Ampak kdo? Saj nimava sovražnikov. Ključe imava samo midva, tvoja sestra Nina in njen mož Rok, pa moja mama.«

V tistem trenutku se mi je v prsih nekaj zlomilo. Nina. Moja mlajša sestra, ki je pred tremi leti poročila Roka in pred pol leta rodila malega Tima. Vedno je bila nekoliko raztresena, a nikoli si ne bi mislil, da bi bila sposobna česa takega. Vendar so se v zadnjih mesecih začele pojavljati težave. Nina me je pogosto prosila za denar – »Samo za nekaj dni, obljubim!« – a sem ji večkrat odklonil. Vedel sem, da Rok sicer dobro zasluži kot avtomehanik v Ljubljani, a njuna poraba je bila vedno večja od prihodkov.

Tistega večera sva z Majo sprejela odločitev: namestila bova kamere. Nisem si želel vohuniti za lastno družino, a nisem več videl druge rešitve. Vse sem nastavil sam – majhne kamere v hodniku, dnevni sobi in celo v spalnici, kjer so izginile najdragocenejše stvari.

Tri dni kasneje sem sedel pred računalnikom in pregledoval posnetke. Srce mi je razbijalo v prsih. Prvi dan – nič posebnega. Drugi dan – Maja pride domov iz službe, jaz grem ven po opravkih. Tretji dan…

Na ekranu se pojavi Nina. Tiho odklene vrata z rezervnim ključem, pogleda okoli sebe in hitro stopi do omare v spalnici. Iz žepa potegne torbico in vanjo spravi mojo uro ter nekaj nakita iz Majine škatlice. Nato se ozre okoli sebe in izgine skozi vrata.

Za trenutek sem obstal brez besed. Vse je bilo jasno kot beli dan. Moja sestra – moja kri – je kradla iz mojega doma.

Ko sem posnetek pokazal Maji, so ji po licih stekle solze. »Kaj bova naredila?« je šepnila.

»Ne vem…« sem odgovoril. »Ampak tega ne moreva pustiti.«

Tisto noč nisem spal. Misli so mi begale: Kako dolgo to že traja? Zakaj mi ni povedala? Kaj jo je pripeljalo do tega?

Naslednji dan sem poklical Nino in jo povabil na kavo. Prišla je sama; Rok je bil v službi, Tim pri varuški. Sedela sva v dnevni sobi in nekaj časa sva molčala.

»Nina…« sem začel tiho. »Ali mi imaš kaj povedati?«

Pogledala me je s tistimi velikimi očmi, ki so bile nekoč polne veselja, zdaj pa so bile prazne in utrujene.

»Ne vem, o čem govoriš…«

Globoko sem vdihnil in ji pokazal posnetek na telefonu. Njeno telo se je napelo kot struna.

»Nina… zakaj?«

Začela je jokati. Najprej potiho, potem pa vse glasneje, dokler ni skoraj kričala: »Nisem mogla drugače! Rok ima dolgove! Kredit za avto, kredit za stanovanje… potem pa še igralnice… Vse gre samo še navzdol! Nisem vedela, kaj naj naredim!«

Njene besede so me zadele kot udarec v trebuh. Igralnice? Rok? Nikoli si ne bi mislil.

»Zakaj mi nisi povedala? Zakaj nisi prosila za pomoč?«

»Ker si mi vedno rekel, naj se naučim živeti skromneje! Ker si me vedno zavrnil! In ker me je bilo sram… Sram me je bilo priznati, da sva z Rokom zabredla tako globoko.«

Sedela sva v tišini. Slišal sem le njeno ihtenje in svoje lastno dihanje.

»Nina… to ni rešitev. Kraja nikoli ni rešitev.«

»Vem… vem… oprosti…«

Ko je odšla, sem ostal sam s svojimi mislimi. Kaj naj storim? Naj povem Maji? Naj povem Roka? Naj povem mami? Ali naj vse skupaj zamolčim in ji pomagam na skrivaj?

Tistega večera sem vse povedal Maji. Bila je razočarana, a tudi ona ni želela uničiti družine zaradi tega.

Naslednji teden smo imeli družinski sestanek pri naši mami v Kamniku. Vsi smo sedeli za mizo – jaz, Maja, Nina, Rok in mama Marija.

»Nina…« je začela mama previdno. »Zakaj nisi nič povedala? Saj veš, da bi ti pomagali.«

Rok je sedel tiho in gledal v tla. Ko ga je mama vprašala naravnost: »Rok, ali imaš težave z igrami na srečo?«, se mu je obraz spačil od sramu.

»Imam…« je priznal potiho.

Vsi smo obsedeli v tišini.

Tisti trenutek sem spoznal: družina ni le varno zavetje; lahko postane tudi vir največje bolečine.

Dogovorili smo se za pomoč – Rok se je prijavil na zdravljenje zaradi odvisnosti od iger na srečo, Nina pa se je preselila nazaj k mami za nekaj časa. Maja in jaz sva jima pomagala po svojih močeh – a zaupanja ni bilo več mogoče povsem obnoviti.

Danes, ko pogledam nazaj na tiste mesece bolečine in izdaje, se sprašujem: Ali lahko družina preživi tako globoko rano? Ali lahko kdaj znova popolnoma zaupaš človeku, ki te je izdal?