Ko sem s krvavimi rokami objemala Rexa, sem vedela, da je nekaj nepovratno spremenjeno

Zaslišala sem pridušen jok izpred bloka, ko sem ravno odklepala poštni nabiralnik. Poletje v Ljubljani je bilo tisto leto peklensko soparno in vonj po vročem asfaltu se je mešal z vonjem svežih cigaret, ki jih je kadil sosed Bojan na balkonu. Zaklela sem, ker je veter zapihal vrata za mano in me z rahlim treskom zaklenil zunaj. Že sem hotela zavpiti, ko sem na tleh ob kontejnerju zagledala omaganega psa – krvavo sled ob njegovi šapi je pomenila, da je nekaj hudo narobe. Prva misel je bila, da bom zamudila osebno zdravnico, naslednja, da nimam niti prevoza do veterinarja, ker mi je mož kar predvčerajšnjim vzel ključe od avta.

Z Rexom nisva bila prijatelja. Pravzaprav sem sovražila pse. Spominjali so me na sinovo otroštvo, na tisti čas, ko sem še verjela, da nekdo stoji ob meni. Mož je bil vedno zaposlen, jaz pa sem imela občutek, da nisem nikoli dovolj – ne kot mati, ne kot žena. Po tistem, ko sem v njegovem telefonu našla tisto nizkotno izmenjavo sporočil z neznanko iz Maribora, sem si obljubila, da ne bom nikoli več dovolila, da mi kaj ali kdo zleze pod kožo.

Rex je cvilil, ko sem se sklonila k njemu. Zrak je dišal po prahu, ki ga je dvignil mestni avtobus, in po cenenem parfumu neke mimoidoče srednješolke. Dotaknila sem se njegove glave – presenetila me je toplina njegovega telesa, čeprav je rahlo drgetal. Pogledala sem naokoli, ni bilo žive duše, samo stara Milena iz četrtega nadstropja je skozi zaveso opazovala dogajanje. Vedela sem, da nimam izbire. Odklenila sem vhodna vrata z rezervnim ključem, psa sem – proti svoji volji in zdravi pameti – odvlekla v stanovanje. Prva nepovratna odločitev.

Ko sem v kopalnici z mrzlo vodo spirala kri z njegove šape, sem prvič po dolgih mesecih občutila nekakšno odgovornost. V hladilniku sem imela komaj kaj hrane – odkar je mož vse bolj pogosto spal drugje, sem kuhala samo še zase. Veterinar, ki sem ga poklicala, mi je po telefonu rekel, da bo potrebno šivanje, strošek pa bo najmanj sto evrov. Pokojnina je bila tisto poletje še nižja, ker so mi odbili nekaj zaradi zdravil. Vseeno sem Rexa zavila v staro brisačo in ga z mestnim avtobusom peljala do veterinarske ambulante na Viču. To je bila druga odločitev, ki sem jo naredila zaradi njega. Kar sem plačala za njega, sem potem tisti mesec odštela od položnic za elektriko.

Rex se je v nekaj dneh vselil v moj vsakdan. Sprva sem bila jezna, ker je puščal dlako po kavču in smradu po mokri živali ni pobrala niti odprta okna. A hkrati sem čutila, da je ta vonj po pasji sline in blatu tisto, kar me zadržuje v gibanju. Vsako jutro sva šla ven, ne glede na to, ali je deževalo in so kaplje na oknih bobnele kot spomini na prepire, ali je sonce pripekalo in je vonj po lipovcu iz Tivolija preplavil ulice. Rex je bil miren pes, njegov dih je bil globok in topel, pogosto sem ponoči z roko občutila, kako mu pod rebro bije srce – počasi, pomirjujoče.

Veliko sem razmišljala o možu. Včasih bi ga poklicala in mu povedala, kaj vse je pes uničil, ampak sem potem raje zjutraj Rexu podala priboljšek ter mu razčesala kožuh, ki je dišal po zunanjosti. Po nekaj tednih sem začela hodit na daljše sprehode. Tako sem spoznala Tanjo iz sosednjega vhoda, ki mi je na začetku ponujala pomoč pri sprehodih, a sem ji odrezavo odgovorila, naj se ne vtika v moje zadeve. Rex jo je imel rad – vedno je rinil k njej, ko jo je zagledal. Čez čas sem ji dovolila, da ga pelje do bližnjega parka, ker me je bolela noga. Po dolgem času me je nekdo vprašal, kako sem – ne zaradi moža, ne zaradi sinovega službenega uspeha, ampak zaradi mene. Rex je odprl vrata do drugih ljudi, čeprav sem si dolgo želela, da bi jih lahko za vedno zaklenila.

Ko je Rex po enem mesecu zavohal, da je nekje v bližini tisti isti avto, ki ga je povozil, se je zagnal in se skoraj iztrgal z vrvice. Srce se mi je ustavilo. Spomnila sem se, kako sem ga našla krvavečega in kako sem se bala, da ga ne bom mogla rešiti. Potem pa je bilo še huje – nekega večera je začel močno kašljati, ni hotel jesti. Veterinarka je rekla, da ima verjetno zaplet zaradi notranjih poškodb, morda tudi zaradi let. Morala sem se odločiti, ali ga pustim trpeti ali ga uspavam. To je bila tretja odločitev, ki sem jo sprejela zaradi njega. Jokala sem ob njegovem toplem telesu, občutila sem težo njegovega diha, ki je vse bolj zamiral, ko sem ga zadnjič božala po mehkem smrčku.

Tisto noč nisem spala. Jutro je bilo mrzlo, megleno, iz bloka se je vonj po kavah in ocvrtem kruhu mešal z vonjem po mokri zemlji in izgubi. Tanja je potrkala, prinesla mi je rože in z mano posedela v tišini. Prvič sem začutila, da me ne bo več strah biti spet ranljiva, čeprav se zdi, da ljudem ne moreš nikoli povsem zaupati. Rex mi ni vrnil moža in ni izbrisal grenkobe, ki jo nosim po vseh teh letih. Mi je pa pokazal, da še znam skrbeti za nekoga in da zaupanje ni vedno samo tveganje, ampak tudi edina pot ven iz osamljenosti.

Bi bila pripravljena znova tvegati ljubezen, čeprav ne veš, kaj boš na koncu izgubila? Koliko je vreden nekdo, ki ti s svojo toplino vrne voljo do življenja, pa čeprav samo za kratek čas?