Ko sem prodala svoje stanovanje in se preselila k sinu: Zdaj v njuni dnevni sobi nimam niti svojega stola
»Mami, a lahko malo tišje? Lara spi,« mi je že tretjič v istem večeru rekel moj sin Rok, medtem ko sem v kuhinji previdno odlagala krožnike. Njegova žena, Tanja, je sedela na kavču, z očmi prilepljenimi na telefon, in niti pogledala me ni. Počutila sem se kot senca, ki moti, kot nekdo, ki je tu le zato, ker mora biti, ne pa zato, ker bi si ga kdo želel.
Ko sem pred pol leta prodala svoje majhno stanovanje v Šiški, sem bila prepričana, da delam prav. Imela sem 67 let, zdravje me je že nekaj časa opozarjalo, da ne morem več vsega sama. Stopnice so postale prestrme, trgovina predaleč, večeri pa tako dolgi, da sem včasih sedela ob oknu in štela avtomobile, ki so se vozili mimo. Rok in Tanja sta mi predlagala, naj se preselim k njima v hišo v Trzinu. »Boste imeli svojo sobo, vedno bo kdo doma,« sta rekla. »Ne boste več sami.«
Spomnim se, kako sem tisti dan, ko sem podpisala pogodbo o prodaji, jokala. Ne od žalosti, ampak od olajšanja. Končno bom spet del družine, sem si mislila. Ko sem prišla v njuno hišo, so mi pripravili sobo v zgornjem nadstropju. Bila je svetla, z razgledom na vrt, kjer je Lara, njuna hči, vsak dan tekala za žogo. Prvi teden sem bila srečna. Pomagala sem pri kuhanju, peljala Laro v vrtec, zvečer pa smo skupaj gledali televizijo.
A kmalu so se začele spremembe. Tanja je postajala vse bolj tiha, Rok pa vse bolj zaposlen. »Mami, danes imam sestanek,« je rekel, ko sem ga vprašala, če bi šla skupaj na sprehod. »Tanja, bi šli skupaj na tržnico?« sem poskusila. »Ne morem, imam Zoom klic,« je odvrnila, ne da bi dvignila pogled. Ostajala sem sama v hiši, kjer sem bila gostja, ne pa domačinka.
Najhuje je bilo zvečer. Ko sem prišla v dnevno sobo, je bil kavč že zaseden. Tanja in Rok sta sedela vsak na svojem koncu, Lara med njima. Ko sem želela sesti zraven, je Tanja rekla: »Mami, a lahko greste v svojo sobo? Lara gleda risanko, pa se potem zmede.« Prvič sem šla brez besed. Drugič sem vprašala, če lahko ostanem. »Mami, res bi bilo bolje, če greste,« je rekel Rok, tokrat že nekoliko nestrpno.
Začela sem se umikati. V kuhinji sem kuhala le še zase. Ko sem hotela speči potico za vse, je Tanja rekla: »Ne jejemo več toliko sladkega, mami, hvala.« Ko sem Laro vprašala, če bi šli v park, je rekla: »Mami je rekla, da ne smem.« Počasi sem postajala odveč. Včasih sem slišala, kako se pogovarjata v spalnici. »Ne morem več, Rok, vse je narobe,« je šepetala Tanja. »Saj bo, samo navaditi se mora,« je odgovarjal Rok, a v njegovem glasu ni bilo prepričanja.
Nekega popoldneva sem v kuhinji pripravljala kosilo, ko je Tanja vstopila. »Mami, a bi lahko prosim malo manj uporabljali našo kuhinjo? Imamo svoj ritem, pa je potem vse narobe, če vi kuhate ob drugih urah.« Pogledala sem jo, v očeh sem ji videla utrujenost, a tudi hlad. »Seveda, Tanja, oprosti,« sem rekla in pospravila lonec. Tisto noč nisem spala. V glavi sem premlevala, ali sem res tako zahtevna, ali pa sem preprosto postala breme.
Rok je bil vedno moj ponos. Ko je bil majhen, sva skupaj hodila na Rožnik, pozimi sva pekla piškote in se smejala, ko nama je testo padlo na tla. Ko je odrasel, sem ga podpirala, tudi ko je izbral Tanjo, čeprav sem čutila, da me nikoli ni sprejela. A zaradi Roka sem se trudila. Zdaj pa sem imela občutek, da ga izgubljam. Da sem izgubila vse.
En večer sem zbrala pogum in šla v dnevno sobo. »Rok, lahko govoriva?« sem vprašala. Tanja je vstala in šla ven, Lara pa je šla za njo. Ostala sva sama. »Kaj je, mami?« je vprašal, a ni dvignil pogleda z računalnika.
»Rok, počutim se, kot da sem odveč. Kot da sem tuja v lastni družini. Včasih si želim samo malo pogovora, malo bližine. Zakaj sem tukaj, če ne smem biti del vašega življenja?«
Rok je dolgo molčal. »Mami, veš, da te imamo radi. Samo… Tanja je pod stresom, jaz imam službo, Lara ima svoje navade. Ni več tako kot prej. Saj veš, vsak ima svoje življenje.«
»Ampak jaz sem prodala vse, kar sem imela, da sem lahko z vami. Nimam več kam iti, Rok. Nimam več svojega doma, nimam več prijateljev, nimam več ničesar,« sem rekla in začutila, kako mi solze polzijo po licih.
Rok je vstal in me objel, a njegov objem je bil hladen, obvezen. »Mami, boš videla, navadili se bomo. Samo čas rabimo.«
A čas ni prinesel ničesar. Postajala sem vse bolj nevidna. Ko sem hotela pomagati, so mi rekli, naj ne motim. Ko sem hotela biti sama, so mi očitali, da sem nesramna. Ko sem hotela biti del družine, so me odrinili. Včasih sem sedela v svoji sobi in gledala skozi okno, na vrt, kjer se je Lara igrala z očetom. Spraševala sem se, ali sem res tako zahtevna, ali pa sem preprosto postala odveč.
Nekega dne sem srečala sosedo Marijo, ki je prav tako živela pri sinu. »Veš, Ana,« mi je rekla, »pri nas je isto. Včasih si mislim, da smo stare mame samo še za varstvo in kuhanje, ne pa za pogovor ali družbo.«
Tiste noči sem dolgo razmišljala. Kaj sem naredila narobe? Ali je res tako težko sprejeti nekoga, ki te je vzgajal, ki te je ljubil? Ali sem res postala breme, ki ga nihče več noče?
Danes sedim v svoji sobi, v hiši, ki ni moj dom. V dnevni sobi nimam več svojega stola, v kuhinji nimam več svojega lonca, v družini nimam več svojega mesta. Sprašujem se, ali je to res življenje, ki sem si ga želela. Ali je to cena, ki jo plačamo, ko postanemo stari? Ali je v Sloveniji res tako, da starejši nimamo več pravice do topline in bližine?
Mogoče sem naredila napako. Mogoče bi morala ostati v svojem majhnem stanovanju, kjer sem bila vsaj sama svoja. Kaj vi mislite? Je bolje biti sam v svojem domu ali odveč v tujem?