Ko je Luna lajala pod blokom – Pes, ki mi je vrnil pogum sredi izgube zaupanja

Luna je vlekla povodec z vso svojo silo, ko je naenkrat zacvilila in se ustavila sredi prehoda; avtomobili so hupali, jaz pa sem videla kri, ki ji je stekla iz blazinice. V trenutku se mi je srce ustavilo in roke so mi zadrhtile, saj sem vedela, da nimava denarja za veterinarja, a jo nisem mogla pustiti. Tisti večer je bil prvi, ko sem resnično pomislila, da bi bilo morda lažje odnehati, kot vsakodnevno prenašati razočaranja in prezir, ki sem jih čutila do ljudi – in sebe.

Po ločitvi sem ostala v bloku na Viču sama, le odmev lastnih misli in škripanje radiatorja sta me spremljala skozi zimske noči. Vsak dan sem z roko mehansko plačevala položnice v Mercatorju in izogibala sem se sosedom, ker nisem več verjela v dobre namene. Prijatelji so izginili, sodelavci so le prikimavali, ko sem se ji izogibala ob kavomatu. Ko sem prvič zagledala Luno – sivo, srednje veliko mešanko z zmedenimi očmi – je vohala smeti ob bloku in me gledala, kot da ve, da sem tudi jaz izgubljena.

Nisem je hotela. Psa si ne morem privoščiti, sem si govorila. Prvič sem ji vrgla kos kruha, čeprav sem ga imela le še malo, ona pa ga je pogoltnila v trenutku, potem pa mi nežno polizala prste. Njena dlaka je dišala po mokri zemlji in dimu, ko sem jo prvikrat pobožala, in začutila sem, kako mi je pod dlanjo poskočilo njeno srce. Ni odšla, čeprav sem jo odganjala. Naslednji dan sem jo našla, kako drgeta pod vhodno streho, rep je upognila med noge, a je čakala.

Ko sem izvedela, da je v bloku nova upravnica, ki je strogo proti živalim, sem vedela, da Lune ne smem več skrivati na stopnišču. Prva odločitev: preselitev. Iskala sem cenejšo sobico v Šiški, kjer najemodajalca ni motilo, če imaš psa pod pogojem, da ne laja ponoči. Moji starši so me prepričevali, naj jo oddam v zavetišče, saj bo zame prevelik strošek in še afera v bloku bo. A nisem mogla. Ko sem Luno ovila v staro odejo in smo z LPP avtobusom šli v nov kvart, sem prvič po letih začutila, da za nekaj skrbim – in da nisem več popolnoma sama.

Luna me je prisilila, da sem vsak dan vstala zgodaj, tudi ko bi najraje ostala v postelji zaradi utrujenosti in jeze. Na sprehodu je vohala vsako drevo, jezik ji je visel iz gobčka, dihala je hitro in nemirno, kot bi napetost mojih ramen prehajala vanjo. Bila sem besna, ko sem morala prekinjati svoje rutine, a sčasoma sem opazila, da me vedno več ljudi na ulici pozdravi. Soseda Tanja, prej povsem hladna, mi je ponudila star pesjak in se z Luno celo poigrala. Neka starka nama je na poti do tržnice dala suhe piškote in vprašala, kako sem. Prvič po dolgem času sem ujela prijazen pogled, brez tistega tihega obsojanja.

Ko je prišla prva bolezen – Luna je ponoči začela jokati in se drgnila ob vrata, dihala je hitro in tresla se je – sem vedela, da je resno. Veterinarska ambulanta je bila na drugi strani Ljubljane. Zjutraj sem ugotovila, da mi ZZZS kartica ne bo pomagala, veterinar želi gotovino. Bančni račun je bil že skoraj na nuli, zato sem prodala staro kolo na Bolhi, samo da sem lahko plačala preiskave in antibiotik. Luna je smrčala v mojem naročju, topla in dišeča po zdravilih, jaz pa sem jokala od strahu, da jo izgubim in da ne bom kos vsem težavam.

Zapletlo se je z delom. Šef ni imel posluha za zamujanje zaradi psa, dal mi je ultimat: ali prideš pravočasno, ali išči drugo službo. Druga odločitev: dala sem odpoved, ker sem vedela, da ne morem pustiti Lune same, dokler se ne pozdravi. Prijateljica Mateja, ki sem jo dolga leta ignorirala, ker sem ji zamerila stare besede, me je povabila, da ji pomagam v njeni mali cvetličarni. Tam sem spet začela govoriti z ljudmi, imela sem manj denarja, a več miru in smeha kot v prejšnji službi.

Ko se je Luna po bolezni vrnila v formo, so se najini sprehodi podaljšali. Neko popoldne sva ob Gradaščici srečali dečka, ki je jokal in ni našel poti domov. Luna je bila tista, ki mu je pristopila, mu ponudila glavo v naročje in ga nežno pobožala z repom. Ko sem poklicala policijo in počakala z njim, sem se videla v njem – prestrašeni, osamljeni. Tretja odločitev: začela sem prostovoljno hoditi v bližnje zavetišče, kjer sem pomagala sprehajati pse in navezala stike z drugimi ljudmi, ki so razumeli, kaj pomeni biti potisnjen ob rob.

Najbolj me je bilo strah dneva, ko je Luna ponoči znova zacvilila, tokrat zaradi vročine in slabosti. Veterinar je rekel, da je to nekaj, česar pri starejših psih ni mogoče pozdraviti, in da ji lahko le lajšamo bolečine. Njeno dihanje je postalo plitko, čutila sem, kako ji srce počasi upočasnjuje pod mojo dlanjo. Zadnje dni sem sedela z njo na kavču, njen vonj po mokri travi in zdravilih mi je ostal v oblačilih in spominu. Ko je ni bilo več, me je v stanovanju zadel tišinski udarec.

Luna je ni več, a za vedno je spremenila moj odnos do ljudi in sebe. Je mogoče, da nas ljubezen živali nauči več o zvestobi, kot smo se sposobni naučiti od drugih ljudi? Bi se danes odločila enako, če bi vedela, koliko bolečine in sreče s seboj nosi pasja bližina?