Ko se je moj svet sesul: Laurina pot skozi temo

»Laura, morava se pogovoriti,« je rekel Matjaž s tistim tihim glasom, ki ga je uporabljal le takrat, ko je vedel, da bo zabolelo. Sedela sva za kuhinjsko mizo, kjer sem še pred pol ure rezala kruh za večerjo. V zraku je visel vonj po pečenki in sveže skuhani kavi, a meni se je zdelo, kot da je vse okoli mene nenadoma izgubilo barve.

»Vem, da bo težko, ampak… zaljubil sem se v drugo. Odločil sem se, da grem.«

Nisem jokala. Nisem kričala. Samo vstala sem in začela zlagati oblačila v kovček. Matjaž me je opazoval, kot bi čakal na izbruh. Morda je upal na solze ali prošnje. A jaz sem bila tiha. Ko je odšel, sem sedla na posteljo in strmela v prazno steno. Slišala sem le tiktakanje ure in svoje dihanje.

Prvi dnevi so bili kot megla. Mama me je klicala vsak dan: »Laura, pridi domov. Saj veš, da nisi sama.« Ampak nisem hotela domov. Vedela sem, da me tam čaka le še več vprašanj in sočutnih pogledov. Moj brat Luka mi je pisal sporočila: »Če rabiš karkoli, povej.« A jaz nisem vedela, kaj potrebujem. Vse, kar sem poznala, je izginilo v eni sami noči.

V službi so sodelavke šepetale za mojim hrbtom. »Si slišala? Matjaž jo je pustil zaradi tiste mlade iz računovodstva.« Vsakič ko sem stopila v pisarno, sem čutila njihove poglede. Šefica mi je ponudila nekaj dni dopusta, a sem zavrnila. Bala sem se biti sama doma.

Nekega večera me je obiskala prijateljica Nina. Prinesla je vino in čokolado. »Laura, zdaj imaš priložnost začeti znova! Pojdi na izlet, spremeni frizuro!«

Nasmehnila sem se ji, a v sebi sem čutila praznino. Ko je odšla, sem sedela na balkonu in gledala luči Ljubljane pod sabo. Spraševala sem se: Kdo sploh sem brez Matjaža? Kaj ostane od mene?

Začela sem hoditi na dolge sprehode po Tivoliju. Opazovala sem pare z otroki, starejše gospe na klopcah in študente z zvezki v naročju. Vsi so imeli nekoga ali nekaj. Jaz pa sem bila sama s svojimi mislimi.

Nekega dne me je poklicala mama: »Laura, tvoj oče ima rojstni dan. Pridi domov.« Po dolgem času sem sedla na vlak za Novo mesto. V kuhinji me je pričakala mama z objemom in oče z nerodnim stiskom roke.

»Vse bo še dobro,« je rekel oče in pogledal proč.

A ni bilo dobro. Doma sem postala spet otrok – tista Laura, ki nikoli ni bila dovolj dobra za mamine standarde in ki jo je oče vedno primerjal z bratom. Luka je bil zdaj uspešen podjetnik, jaz pa ločenka pri tridesetih.

»Mogoče bi si lahko našla kakšno novo službo? Ali pa šla nazaj študirat?« mi je svetovala mama medtem ko je rezala jabolka.

»Mama, pusti me pri miru!« sem izbruhnila in stekla ven na vrt.

Tam me je našel Luka. »Veš, Laura… Nič ni narobe s tem, da si žalostna. Ampak ne zapri se pred nami.«

Nisem mu znala odgovoriti. Vse kar sem čutila, je bila teža pričakovanj – družine, družbe, celo lastnih sanj.

Ko sem se vrnila v Ljubljano, sem poskušala slediti Nininim nasvetom. Prijavila sem se na tečaj joge in šla na nekaj zmenkov prek aplikacije. A vsak pogovor se mi je zdel prazen. Vsak nasmeh prisiljen.

Nekega večera me je poklicala Matjaževa mama: »Laura, vem, da ni lahko… Ampak Matjaž ni bil nikoli dovolj zrel za resno zvezo.«

Zlomila sem se šele takrat – ob besedah ženske, ki bi morala biti moja sovražnica. Jokala sem dolgo v noč in prvič priznala sebi: boli me bolj kot si upam priznati.

Začela sem pisati dnevnik. Vsak dan nekaj vrstic o tem, kako preživim dan. Pisanje mi je pomagalo prepoznati vzorce – kako pogosto iščem potrditve pri drugih in kako malo poslušam sebe.

Po nekaj mesecih samote in iskanja smisla sem ugotovila nekaj bolečega: nisem pogrešala Matjaža kot osebe; pogrešala sem občutek varnosti in pripadnosti.

A življenje ni postalo lažje. Prijatelji so počasi odhajali vsak na svojo stran – Nina se je preselila v Maribor zaradi službe, Luka se je poročil in imel vedno manj časa zame.

V službi so me premestili na drugo delovno mesto – manj odgovornosti, manj stika z ljudmi. Počutila sem se kot senca same sebe.

Nekega popoldneva sem sedela v kavarni na Prešernovem trgu in opazovala mimoidoče. Pristopila je starejša gospa in vprašala: »Oprostite, lahko sedem?« Pokimala sem.

»Veste, življenje nas včasih preseneti tam, kjer najmanj pričakujemo.«

Samo nasmehnila sem se ji in pogledala proč.

Zvečer doma sem razmišljala o njenih besedah. Kaj če res ni več upanja? Kaj če nekateri ljudje preprosto ne najdejo sreče?

Danes pišem te vrstice kot Laura – ženska brez moža, brez otrok, brez velikih dosežkov. Ampak tudi brez iluzij.

Mogoče življenje ni vedno zgodba o zmagi po padcu. Mogoče nekateri ostanemo v senci svojih sanj in pričakovanj drugih.

Se tudi vi kdaj vprašate: Kaj ostane od človeka, ko izgubi vse tisto, kar ga je nekoč definiralo? Je možno najti smisel v praznini ali smo obsojeni na večno iskanje?