Ko je mama odšla: Življenje med dvema ognjema

»Ne morem več, Tjaša!« so bile prve besede, ki jih je mama izrekla tistega večera, ko je v kuhinji zadrževala solze. Stala sem ob vratih, v rokah sem držala zvezek za matematiko, a številke so se mi zdele tako nepomembne. V zraku je visela napetost, ki je že mesece tiho razjedala naš dom na Viču. Oče je sedel za mizo in strmel v ekran svojega prenosnika, kot da bo tam našel odgovore na vprašanja, ki so nas vse razjedala.

»Mami, kaj to pomeni?« sem komaj izdavila. Nisem hotela slišati odgovora, a sem ga potrebovala. Mama je pogledala stran. »Odhajam. Vsaj za nekaj časa.«

V tistem trenutku sem začutila, kako se mi tla pod nogami sesuvajo. Vse, kar sem poznala – nedeljski izleti na Rožnik, prepiri zaradi pospravljanja sobe, skupni zajtrki – je nenadoma izgubilo smisel. Oče ni rekel ničesar. Samo zaprl je prenosnik in odšel v spalnico. Vrata so za njim tiho zaškripala.

Tisto noč nisem spala. Slišala sem mamo, kako v predsobi tiho joka, in očeta, ki je v dnevni sobi prižigal cigareto za cigareto. V glavi so mi odmevale besede: »Odhajam.« Kaj to pomeni za nas? Za mene?

Naslednje jutro sem se zbudila v praznem stanovanju. Mama je odšla k babici v Domžale. Oče je bil še vedno doma, a kot senca samega sebe. Ko sem prišla v kuhinjo, me je pogledal z rdečimi očmi in rekel: »Tjaša, midva bova že zmogla.« A nisem mu verjela. Nisem verjela nikomur.

V šoli sem bila tiha. Moji prijateljici, Nina in Katja, sta me spraševali, kaj je narobe, a nisem znala povedati. Vse se mi je zdelo tako nepomembno – ocene, fantje, celo maturantski ples. Ko sem prišla domov, sem ure in ure buljila v strop svoje sobe in poslušala stare pesmi Magnifica, ki jih je mama vrtela ob sobotah.

Po nekaj tednih se je mama vrnila po nekaj svojih stvari. Bila je bleda in shujšana. »Tjaša, rada te imam,« mi je rekla in me objela. Nisem ji znala vrniti objema. Bila sem preveč jezna. Zakaj nas je pustila? Zakaj ni poskusila bolj? Zakaj jaz?

Oče se je trudil biti močan. Kuhal mi je večerje – makarone s kečapom ali jajca na oko – in me spraševal o šoli. A nisem mu znala povedati ničesar. Vsak njegov poskus pogovora me je samo bolj razjezil.

Nekega večera sem ga zalotila, kako gleda stare fotografije na računalniku. Na eni sva bila z mamo na morju v Izoli, smejali sva se in jedli sladoled. Oče je tiho jokal. Prvič v življenju sem videla svojega očeta jokati.

»Zakaj si ne greš k mami?« me je vprašal tisti večer. Njegov glas je bil poln bolečine.

»Ker nočem izbirati!« sem mu zavpila in zaloputnila vrata svoje sobe.

V šoli so govorice hitro krožile. Sošolka Urška mi je rekla: »A tvoja mama res živi pri babici?« Počutila sem se izpostavljeno, kot da vsi vedo za mojo sramoto. V Sloveniji ločitev še vedno ni nekaj običajnega – vsaj ne v naši soseski.

Nekega dne me je mama povabila na kosilo v Domžale. Sedeli sva v majhni kuhinji pri babici in jedli govejo juho. Mama me je gledala z žalostnimi očmi.

»Tjaša, vem, da ti je težko. Ampak tudi meni ni lahko.«

»Zakaj si šla?« sem jo vprašala naravnost.

»Ker nisem več mogla živeti tako. Z očetom sva se samo še prepirala. Hotela sem si rešiti dušo.«

Nisem ji znala oprostiti. Počutila sem se izdano – kot da ni zapustila samo očeta, ampak tudi mene.

Doma so se stvari samo še slabšale. Oče je postal še bolj zaprt vase. Večere je preživljal pred televizijo ali pa hodil na dolge sprehode po Tivoliju. Jaz sem se začela družiti z Ano iz sosednje ulice, ki je imela podobne težave doma. Skupaj sva kadili cigarete za blokom in sanjarili o tem, da bi pobegnili nekam daleč stran – morda na morje ali celo v tujino.

Nekega večera sem prišla domov pozno in našla očeta pijanega na kavču. »Tjaša, oprosti… nisem dober oče…« je zamomljal.

»Ne govori neumnosti!« sem mu zabrusila in odšla v svojo sobo.

Tiste noči sem prvič pomislila na to, da bi tudi jaz odšla – k mami ali pa kam drugam. A nisem imela poguma.

Čez nekaj mesecev so se stvari začele počasi umirjati. Mama si je našla majhno stanovanje v Šiški in me povabila, naj pridem k njej za vikend. Oče ni bil navdušen nad tem, a ni imel izbire.

Pri mami sem prvič po dolgem času začutila mir. Skupaj sva kuhali palačinke in gledali stare slovenske filme. Pogovarjali sva se o stvareh, o katerih prej nikoli nisva govorili – o njenih sanjah, o tem, kako ji je bilo težko v zakonu z očetom.

Počasi sem začela razumevati njeno odločitev. Ni šlo samo za to, da bi pobegnila – hotela si je rešiti sebe.

A kljub temu sem bila še vedno razpeta med dvema svetovoma. Med očetom, ki me je potreboval bolj kot kadarkoli prej, in mamo, ki si je želela novega začetka.

V šoli so me učitelji spraševali, zakaj so mi ocene padle. Prijatelji so me vabili ven, a nisem imela volje za zabavo.

Nekega dne me je Ana vprašala: »A misliš, da boš kdaj odpustila mami?«

Dolgo sem molčala.

»Ne vem… Mogoče… Ampak kako naj ji odpustim nekaj takega? Kako naj odpustim sebi, ker si želim biti pri njej?«

Danes mineva leto dni od tistega večera, ko je mama odšla. Še vedno živim med dvema domovoma – med očetovo tišino in mamino novo svobodo.

Včasih se vprašam: Ali lahko otrok sploh izbere med staršema? Ali lahko kdaj res odpustiš nekomu, ki te je zapustil – ali pa sebi, ker si želiš biti srečen kljub temu?

Kaj bi vi naredili na mojem mestu?