Divji konj in jaz: Zgodba o pogumu in iskanju doma

»Ne, ne bom ti dovolila!« sem zakričala, ko sem stala sredi blatne vaške ceste, premočena do kože, z raztrgano jopico in blatnimi koleni. Okoli mene so stali sosedje – stric Jože z vilami, teta Marija z zaskrbljenim obrazom, celo župan Franc, ki je mahal s palico. Vsi so kričali name, naj se umaknem. »Tisti konj je nevaren!« je zavpil nekdo iz množice. »Če ga ne bomo ustavili, bo še koga poškodoval!«

A jaz sem vedela, da ni res. Tisti divji konj, ki so ga vsi hoteli pregnati ali celo ubiti, je bil edini, ki me je kdaj poslušal. Edini, ki mi je pustil, da se mu približam, ko sem ponoči tiho jokala ob robu gozda. Moje ime je Nika in to je zgodba o tem, kako sem se naučila boriti zase – in za tiste, ki jih nihče ne želi.

Moja mama je odšla, ko sem bila stara sedem let. Oče je pil in večino časa preživel v gostilni Pri Metki. V šoli so me klicali »ciganka«, ker sem imela temnejšo polt in razmršene lase. Nihče ni vedel, da ponoči spim v stari lopi za hišo, ker se bojim očetovega pijanega kričanja. Nihče ni vedel, da si želim samo nekoga, ki bi me objel in rekel: »Nika, vse bo v redu.«

Tistega dne je v vasi završalo. Divji konj se je ponoči prikradel na travnik in prestrašil krave pri sosedu Tonetu. Tone je prisegal, da ga je konj skoraj napadel. Ljudje so se zbrali in sklenili: konja je treba ujeti ali ubiti. Ko sem to slišala, sem stekla v gozd. Srce mi je razbijalo. Vedela sem, kje se skriva – v stari zapuščeni štali pri potoku.

»Konj!« sem zašepetala in stopila v temo. V kotu je stal – visok, črn kot noč, z divjim pogledom in ranjeno nogo. »Ne boj se,« sem šepetala in počasi stegnila roko. Spomnim se njegovega toplega diha na moji dlani. Prvič po dolgem času nisem bila sama.

Ko so me našli vaščani, kako stojim pred konjem z razširjenimi rokami, so znoreli. »Nika! Umakni se!« je kričal stric Jože. »Boš še ti končala kot tvoja mama!« Ta stavek me je zadel kot udarec. Vedno so govorili o njej kot o sramoti – ženski, ki je pobegnila pred možem in pustila otroka.

A jaz nisem hotela pobegniti. Hotela sem ostati in dokazati sebi in vsem drugim, da sem vredna ljubezni. »Ne bom dovolila, da ga ubijete!« sem zakričala skozi solze. »On ni kriv! Vi ste tisti, ki ne razumete!«

Nekaj trenutkov je bilo tiho. Potem pa je župan Franc stopil naprej: »Nika, to ni tvoja stvar. Pojdi domov.«

A jaz nisem odnehala. Tisto noč sem ostala pri konju. Prinesla sem mu seno in vodo iz potoka. Ko sem ga božala po vratu, sem mu šepetala svoje skrivnosti – o tem, kako pogrešam mamo, kako si želim pobegniti daleč stran.

Naslednje jutro so vaščani prišli z mrežami in vrvmi. Skrivala sem se v senu in molila, da me ne najdejo. Ko so vdrli v štalo, sem skočila pred konja: »Če ga boste vzeli, pojdem z njim!«

Stali so tam – odrasli ljudje z orožjem proti deklici in ranjenemu konju. V očeh nekaterih sem videla dvom. Teta Marija je pristopila bližje: »Nika… zakaj ti toliko pomeni ta konj? Saj veš, da nimaš nikogar…«

»Prav zato!« sem zavpila. »On me posluša! On me ne tepe! On me ne žali! Zakaj ne morete pustiti vsaj njega pri miru?«

Solze so mi tekle po licih. Konj mi je nežno položil glavo na ramo. Takrat se je zgodilo nekaj čudnega – stric Jože je spustil vile na tla. »Mogoče pa res ni nevaren…« je zamrmral.

Župan Franc pa ni popustil: »Če ga ne odpeljemo danes, bomo imeli še več težav! Nika, to ni igra.«

V tistem trenutku sem začutila moč v sebi, ki je nisem poznala. »Če ga boste vzeli ali ubili, bom šla stran iz te vasi! Nikoli več me ne boste videli!«

Vsi so obmolknili. Teta Marija me je objela – prvič po vseh teh letih. »Nika… oprosti… nismo vedeli.«

Tisti dan so pustili konja pri miru. Skupaj s teto Marijo sva ga negovali in mu pozdravili rano na nogi. Počasi so tudi drugi vaščani začeli prihajati – najprej iz radovednosti, potem pa iz spoštovanja do deklice, ki si je upala reči ne.

Oče me tisti večer ni iskal. Morda sploh ni opazil, da me ni doma.

Sčasoma se je nekaj spremenilo v meni – prvič sem začutila upanje. Konj mi je dal moč, da sem začela verjeti vase. Teta Marija me je vzela k sebi; skupaj sva skrbeli za konja in počasi gradili nov dom.

Včasih ponoči še vedno slišim očetovo kričanje v sanjah ali mamin glas iz daljave. A zdaj imam nekoga ob sebi – divjega konja in teto Marijo.

Ljudje v vasi so začeli drugače gledati name – nekateri še vedno s posmehom ali nezaupanjem, a drugi s toplino v očeh.

Danes vem: tudi če si sam in te nihče ne pogreša, lahko najdeš svoj prostor pod soncem.

Ampak povejte mi vi: Zakaj ljudje tako hitro sodimo tiste, ki jih ne razumemo? In zakaj moramo najprej izgubiti vse, da najdemo pogum zase?