Trideset let zakona, ki so se razblinila v eni noči
»Ne morem več, Janez!« sem skoraj zakričala, ko sem ga gledala, kako že tretjič ta teden tiho sedi za mizo in lista po Financah. V kuhinji je dišalo po goveji juhi, zunaj je deževalo, v meni pa je vrelo. »Kaj ne moreš več?« je vprašal brez da bi dvignil pogled. Njegov glas je bil utrujen, kot da bi ga življenje že zdavnaj izpilo. »Tega… vsega! Najinega tihega življenja. Najinega molka. Najinega…« sem zastala, ker nisem našla prave besede.
Trideset let sva bila poročena. Vsi so nama zavidali – hiša na robu vasi pri Grosupljem, dva odrasla otroka, ki sta oba študirala v Ljubljani, vrt poln vrtnic in sosedje, ki so naju pozdravljali z nasmehom. A nihče ni vedel, kako zelo sem bila sama. Nihče ni vedel, da sem vsako noč gledala skozi okno v drugo hišo – tisto z zelenimi polkni – kjer je živel Jože.
Jože… Bil je moj prvi poljub. Prva ljubezen. Ko sem bila še mlada in neumna, sem sanjala, da bova skupaj pobegnila v svet. A potem so prišle obveznosti, pričakovanja staršev in nenazadnje Janez – prijazen fant iz dobre družine. Poroka je bila skoraj samoumevna. Jože pa se je poročil z Marijo in ostal v isti ulici. Leta so minevala, otroci so rasli, midva z Janezom pa sva postajala tujca pod isto streho.
»A si spet govorila z Jožetom?« me je nekoč vprašal Janez, ko me je videl na vrtu ob ograji. »Saj veš, da se pogovarjava le o vrtnicah in vremenu,« sem odvrnila prehitro. Laž je visela v zraku kot težek oblak.
A resnica je bila drugačna. Vsakič ko sem Jožeta srečala na poti do trgovine ali pošte, mi je srce poskočilo kot nekoč pri šestnajstih. Njegov nasmeh je bil še vedno tisti – topel, iskren, malo žalosten. »Kako si, Ana?« me je vprašal pred nekaj dnevi, ko sva ostala sama za ograjo. »Ne vem več… utrujena sem od vsega tega igranja.« Prvič sem si dovolila biti iskrena.
Tiste noči nisem spala. Janez je smrčal na svoji strani postelje, jaz pa sem štela razpoke na stropu in razmišljala o vseh letih, ki sem jih žrtvovala za mir v hiši. Za otroke. Za mnenje sosedov. Za to, da me mama ne bi obsojala.
Ko sta otroka odšla na svoje, se je tišina v hiši zgostila kot megla nad poljem. Z Janezom sva se pogovarjala le še o vremenu in položnicah. Včasih sem si želela, da bi se skregala – vsaj to bi pomenilo, da nama ni vseeno.
Nekega popoldneva me je Jože povabil na kavo. Njegova žena Marija je bila pri sestri v Novem mestu. Sedela sva na terasi in gledala dežne kaplje drseti po steklu. »Ana… a si kdaj pomislila, kako bi bilo, če bi šla z mano?« Njegovo vprašanje me je zadelo kot strela. »Vsak dan pomislim na to, Jože.«
Solze so mi spolzele po licu. Prvič po dolgih letih sem si dovolila jokati pred nekom drugim kot pred ogledalom.
Ko sem tisti večer prišla domov, me je Janez čakal v kuhinji. »Kje si bila?« Njegov glas je bil trši kot običajno. »Pri Jožetu.« Nisem več mogla lagati.
Nastala je tišina, ki je bolela bolj kot katerakoli beseda. »A ga imaš rada?« me je vprašal tiho.
»Ne vem… Mogoče ga nikoli nisem nehala imeti rada.«
Janez je vstal in odšel iz kuhinje brez besed. Slišala sem vrata spalnice in njegov tih jok skozi steno.
Naslednje dni sva živela kot duhova. Vsak v svojem svetu. Otroka sta klicala in spraševala, če je vse v redu – lagala sva jima oba.
Nekega večera pa sem zbrala pogum in rekla: »Janez… ne morem več tako živeti. Ne zaradi Jožeta ali kogarkoli drugega. Zaradi sebe.«
Pogledal me je s tistimi utrujenimi očmi: »Kaj boš pa zdaj? Pri šestdesetih boš začela znova? Kaj bodo rekli ljudje? Kaj bova rekla otrokom?«
»Ne vem… ampak ne morem več živeti samo zato, da bo drugim prav.«
Tiste noči sem spakirala kovček in odšla k sestri v Škofjo Loko. Prvič po tridesetih letih sem bila sama s sabo – brez otrok, brez moža, brez vlog in mask.
Jože me je klical vsak dan. A nisem mu mogla dati odgovora – preveč ranjena sem bila od vseh let zanikanja same sebe.
Otroka sta prišla k meni in prvič sva se pogovarjali kot odrasli ljudje: »Mami… če si nesrečna, pojdi svojo pot.«
Janez mi je pisal pismo: »Odpustim ti vse – tudi jaz nisem bil srečen že dolgo časa.«
Danes živim v majhnem stanovanju v Ljubljani. Včasih grem z Jožetom na sprehod ob Ljubljanici, a ne sanjam več o pobegu ali o popolni sreči. Naučila sem se živeti z resnico – tudi če boli.
Včasih se vprašam: Koliko nas živi življenje zaradi drugih? Koliko nas si upa priznati resnico – preden mine preveč let?