Silvestrska nočna dilema: Ko si želim miru, on pa zabave

»Ne moreš biti resna, Maja! Saj veš, da je silvestrovo edina priložnost, ko lahko povabimo vse prijatelje!« je Andrej dvignil glas, ko sem mu previdno omenila, da bi letos raje ostala doma, samo midva. Njegove oči so bile polne razočaranja, a tudi trme. V kuhinji je dišalo po sveže pečenih piškotih, a zrak med nama je bil gost od napetosti.

Stala sem ob oknu in opazovala sive oblake nad Ljubljano. V meni je vrelo. Že ves december sem čutila, da se oddaljujeva. Otroka sta odrasla in odšla na študij v Maribor in Novo mesto, hiša je postala tiha, prevelika za dva. V tej tišini sem si želela najti naju – brez mask, brez hrupa, brez tujih oči. A Andrej je vedno bežal pred tišino. »Maja, saj veš, da ne maram biti sam. Kaj bojo rekli prijatelji, če letos odpoveva?«

Zazrla sem se vanj in prvič po dolgem času začutila jezo. »Kaj pa jaz? Kaj pa če jaz ne morem več igrati gostiteljice? Saj veš, kako me izčrpa vse to pripravljanje, kuhanje, pospravljanje…«

Andrej je zavzdihnil in pogledal stran. »Vsi pričakujejo, da bova naredila žur. To je tradicija.«

»Ampak jaz si želim nekaj drugega!« sem skoraj zakričala. Glas mi je zadrhtel. »Želim si tebe. Želim si pogovora, bližine… Ne pa še ene noči, ko bom gledala druge ljudi smejati se v najini dnevni sobi, midva pa bova spet vsak na svojem koncu.«

Za trenutek je zavladala tišina. Slišala sem le tiktakanje ure in svoje srce, ki je divje razbijalo. Andrej je odšel iz kuhinje brez besed.

V dnevni sobi sem sedla na kavč in si z dlanmi pokrila obraz. Spomnila sem se vseh tistih silvestrovih iz preteklosti – kako sva kot mlada zaljubljenca skupaj gledala ognjemet iz Tivolija, kako sva se smejala ob kozarcu cvička in si obljubljala, da bova vedno skupaj. Kdaj sva postala tujca?

Telefon mi je zapiskal. Sporočilo od hčerke: »Mami, a bo letos spet žur?« Odpisala sem ji: »Ne vem še.«

Kasneje tisti večer sem v kopalnici slišala Andreja govoriti po telefonu z Markom: »Ne vem, Maja ima neke svoje muhe letos… Saj veš ženske.« Njegove besede so me zabolele bolj kot bi si želela priznati.

Naslednji dan sem šla na kavo s sosedo Petro. »Veš kaj, Maja, jaz bi dala vse za eno tako zabavo! Moj Tone bi najraje spal že ob devetih…« se je zasmejala. A njen smeh je bil grenak. Vsaka ima svoje bitke.

Ko sem prišla domov, me je pričakala lista povabljenih: dvajset ljudi! Andrej je že začel pripravljati seznam hrane in pijače. »Samo še tole morava skupaj urediti, potem bo vse lažje,« je rekel in mi pomignil naj sedem zraven.

Nisem mogla več. »Andrej, ne bom sodelovala pri tem. Če želiš žur, ga naredi sam.«

Pogledal me je kot da sem mu pravkar povedala nekaj nepojmljivega. »Maja… Saj veš, da tega ne znam sam.«

»Mogoče pa bi moral poskusiti.«

Tisti večer nisva več govorila. Spala sva vsak na svoji strani postelje.

Dnevi so minevali v napetosti. Andrej je postal še bolj tih in odsoten. Jaz pa sem se počutila kot senca same sebe – ujeta med svojo željo po bližini in občutkom krivde, ker ne znam več biti tista žena iz preteklosti.

Na predvečer silvestrovega sem sedela v kuhinji in gledala stare fotografije. Na eni izmed njih sva bila z Andrejem na Triglavu – mlada, nasmejana, polna upanja. Solze so mi spolzele po licu.

Nenadoma je Andrej stopil za mano. »Maja… oprosti.« Njegov glas je bil tih. »Ne znam drugače. Bojim se tišine med nama.«

Obrnila sem se k njemu in ga prvič po dolgem času objela. »Tudi jaz se bojim… Ampak mogoče bi morala skupaj skozi to tišino.«

Naslednji dan sva odpovedala zabavo. Prijatelji so bili razočarani, nekateri celo užaljeni. A midva sva prvič po dolgem času sedela skupaj ob svečah, pila vročo čokolado in gledala ognjemet skozi okno.

»Veš kaj?« sem rekla čisto potiho. »Mogoče pa ni pomembno kaj drugi pričakujejo od naju… ampak kaj si želiva midva.«

Andrej me je prijel za roko in prvič po letih sva bila spet midva.

Se tudi vi kdaj znajdete ujete med pričakovanji drugih in svojimi željami? Kdaj ste nazadnje izbrali sebe namesto tradicije?