Šest mesecev v tujini: Ko se domov vrneš kot tujec

»Petra, kje so vsi prihranki?« sem skoraj zašepetal, ko sem odprl predal, kjer sva vedno hranila denar za nujne primere. V njem je ležal le še zmečkan račun iz Mercatorja in nekaj kovancev. V prsih me je stisnilo, kot bi mi nekdo izpulil tla pod nogami. Po šestih mesecih garanja v Nemčiji, ko sem vsak večer zaspal s sliko doma v mislih, sem pričakoval objem, toplino in občutek varnosti. Namesto tega sem stal v hladni kuhinji in gledal ženo, ki je nemočno skomignila z rameni.

»David, saj veš, kako je bilo… Otroci so potrebovali nove čevlje, pralni stroj se je pokvaril, pa še tisti izredni stroški za šolo… Vse se je nabralo.«

Nisem ji mogel zameriti zaradi otrok ali nujnih popravil. Ampak ko sem našel račune za drage večerje in nakupovanje oblačil, ki jih nisem še nikoli videl na njej, me je preplavila jeza. »Petra, jaz sem tam delal po dvanajst ur na dan! Spal sem v sobi s štirimi drugimi moškimi, jedel sendviče in sanjal o tem, kako bomo skupaj nekaj ustvarili. Ti pa…«

Glas se mi je zlomil. Petra je obrnila glavo stran. »Nisi bil tukaj. Vse je bilo na meni. Sama sem morala skrbeti za otroke, za hišo, za vse! Tudi meni ni bilo lahko.«

V tistem trenutku sem začutil, kako daleč sva si postala. Šest mesecev ločenega življenja naju je spremenilo bolj, kot sem si kdajkoli mislil. Otroka sta stala na hodniku in naju nemo opazovala. Luka, najin starejši sin, je tiho vprašal: »Ati, boš spet šel?«

Zgrabil me je občutek krivde. Zaradi mene so trpeli vsi – jaz v tujini, Petra doma, otroka pa ujeta med najinimi prepiri in tišino. Ko sem ponoči ležal v postelji poleg Petre, ki se je obrnila stran od mene, sem premišljeval: ali je res vse na meni? Ali lahko sploh še popraviva to, kar sva izgubila?

Naslednje jutro sem sedel na kavču in gledal skozi okno na sosedovo dvorišče. Slišal sem glasove otrok in vonjal kavo iz kuhinje. Petra je sedla poleg mene. »David, ne vem več, kako naprej. Vsega je preveč. Ko te ni bilo, sem bila sama s skrbmi. Bala sem se, da te bom izgubila – da boš tam našel novo življenje in pozabil na nas.«

Prijel sem jo za roko. »Petra, nisem šel zato, ker bi hotel stran od vas. Šel sem zato, ker tukaj nisem mogel več zagotoviti dovolj za nas. Ampak zdaj… zdaj ne vem več, če sploh še znam biti del te družine.«

Petra je zajokala. »Mogoče bi morala oba prevzeti svoj del odgovornosti. Ne moreva več naprej tako.«

V naslednjih dneh sva se trudila pogovarjati brez očitkov. A vsak pogovor se je hitro sprevrgel v prepir o denarju ali o tem, kdo ima težje življenje. Moji starši so mi očitali: »Saj smo ti rekli, da tujina ni rešitev! Doma bi moral ostati!« Petri so prijateljice svetovale: »Ne pusti ga več samega v tujino! Naj bo tukaj in naj skupaj rešita stvari.«

V službi so me gledali postrani – kot nekoga, ki je poskusil srečo zunaj in se vrnil poražen. V trgovini sem srečal starega prijatelja Marka: »No, David, si že nazaj? Je bilo vredno?« Nisem vedel, kaj naj odgovorim.

Vsak dan sem znova prešteval kovance in račune ter razmišljal o prihodnosti. Ali naj grem spet v tujino in tvegam, da dokončno izgubim družino? Ali naj ostanem doma in sprejmem še eno slabo plačano službo ter gledam, kako toneva vse globlje?

Nekega večera sva s Petro sedela na klopci pred blokom. Tišina med nama je bila težja od vseh besed.

»David… če bi lahko zavrtela čas nazaj… Bi šel spet?«

Pogledal sem jo v oči in prvič po dolgem času začutil toplino. »Ne vem. Mogoče bi raje bil reven tukaj kot sam tam.«

Petra me je objela in oba sva jokala – zaradi izgubljenih sanj in zaradi upanja, da jih bova morda nekoč spet našla.

Zdaj sedim tukaj in pišem svojo zgodbo. Sprašujem se: Koliko družin v Sloveniji živi podobno zgodbo? Koliko nas je takih, ki nosimo breme odgovornosti sami in pozabimo, da smo družina le takrat, ko si jo delimo?

Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Bi spet odšli ali bi ostali doma – tudi če to pomeni začeti znova z ničle?