Babičina tišina: Ko razdalja boli bolj kot samota

»Petra, kdaj prideš?« sem skoraj zašepetala v telefon, čeprav sem vedela, da bo odgovor spet enak. »Mami, res ne morem ta vikend. Veš, koliko imam dela v službi. Pa še otroka imata treninge…« Glas moje hčere je bil utrujen, oddaljen, kot da govori iz drugega sveta. Z roko sem si popravila sivo pramenasto figo in pogledala skozi okno na moj vrt, kjer so tulipani kljubovali še zadnjim pomladnim zmrzalim.

Včasih sem si predstavljala, da bo starost mirna – polna vnukov, ki tekajo po travi, in večerov ob peči s Petro, ko bova skupaj kuhali marmelado. A zdaj so dnevi dolgi in tihi. Soseda Jožica pravi, da imam srečo, ker imam vrt in zdravje. Ampak Jožica ne ve, kako boli tišina, ko se zvečer uležeš v posteljo in poslušaš le oddaljen lajež psov in lastne misli.

Petra je odšla v Ljubljano že pred petnajstimi leti. Takrat sem bila ponosna nanjo – prva v družini, ki je šla študirat. Potem je spoznala Marka, rodila sta dva otroka in življenje je postalo prehitro. Obiski so postali redki, pogovori kratki. Vedno ista izgovora: služba in otroci.

Nekega jutra sem med okopavanjem vrta začutila ostro bolečino v križu. Padla sem na kolena med jagode in nekaj trenutkov nisem mogla vstati. Srce mi je razbijalo od strahu – kaj če me nihče ne najde? Kaj če tukaj umrem sama? Ko sem se končno pobrala, sem se usedla na klopco in zajokala. Prvič po dolgem času sem si dovolila biti šibka.

Tisti večer sem poklicala Petro. »Petra, nekaj ni v redu z mano. Ne morem več tako.« Slišala sem tišino na drugi strani. »Mami… Saj veš, da bi prišla, ampak…«

»Ampak kaj? Saj nisem več mlada! Kaj če se mi kaj zgodi?« sem planila.

»Ne bodi dramatična, mami. Saj imaš Jožico in zdravnika v Trebnjem.«

Zlomilo me je. »Ti si moja hči! Ti bi morala biti tukaj!«

Tisti večer nisem spala. V glavi so mi odzvanjale besede: »Ti si moja hči.« Kje sem zgrešila? Sem bila prestroga, ko je bila majhna? Sem jo preveč silila v šolo? Zakaj se zdaj tako oddaljuje?

Naslednje dni sem hodila po hiši kot duhov. Vrt me ni več veselil. Celo Jožica je opazila: »Marija, ti nisi več ti. Kaj je narobe?«

»Petra me ne potrebuje več. Nihče me ne potrebuje.«

Jožica me je prijela za roko: »Veš, Marija, otroci gredo svojo pot. Ampak to ne pomeni, da te ne ljubijo.«

Nisem ji verjela.

Potem pa je prišel tisti petek. Zunaj je lilo kot iz škafa. Slišim avto pred hišo – čuden zvok motorja, ki ga ne poznam. Pogledam skozi okno in zagledam Petro z dežnikom in dvema otrokoma. Srce mi je skočilo v grlo.

»Mami!« Petra je stala na pragu, mokra do kože. »Prišli smo.«

Nisem vedela, ali naj jo objamem ali okregam. »Zakaj nisi prej povedala?«

»Ker bi rekla, naj ne hodimo po takem dežju.«

Otroka sta stekla v hišo in začela raziskovati vsak kotiček. Petra je sedla za mizo in me pogledala s tistimi velikimi očmi, ki jih ima še iz otroštva.

»Mami… oprosti.«

Solze so mi spolzele po licih. »Zakaj si tako daleč? Zakaj te vedno nekaj drži stran od mene?«

Petra je sklonila glavo: »Včasih imam občutek, da nikoli nisem dovolj dobra zate. Da si vedno želela nekaj več.«

Zasmejala sem se skozi solze: »Jaz pa mislim, da sem te preveč silila stran od sebe.«

Tisti vikend smo skupaj kuhali marmelado iz jagod z vrta. Otroka sta tekala po travi in nabirala rože za šopek. Petra mi je pomagala pri gospodinjstvu in prvič po dolgem času sva se pogovarjali kot dve odrasli ženski – o strahovih, o upanju, o tem, kako težko je biti mama.

Ko so odšli nazaj v Ljubljano, sem stala na pragu in mahala za avtomobilom dokler ga ni pogoltnila megla nad polji.

Ostala sem sama – a tokrat ni bila to tista prazna samota. Bila je polna spominov na smeh in solze tistega vikenda.

Vsak dan grem zdaj na vrt z novim upanjem. Vem, da Petra ne more biti vedno tukaj – ima svoje življenje in svojo družino. Ampak vem tudi, da me ima rada na svoj način.

Včasih se vprašam: Ali smo Slovenci res tako slabi v izražanju čustev ali nas je samo strah biti ranljiv pred tistimi, ki jih imamo najraje? Kaj bi bilo drugače, če bi si upali več povedati?