„Mami, spet si pozabila na madež!” – Moje življenje kot tašča v Sloveniji. Je družina res vse?

»Mami, spet si pozabila na madež!« je odmevalo iz kuhinje, ko sem s tresočimi rokami polagala sveže zlikano srajco na sinov stol. Glas Nine, moje snahe, je bil oster kot rezilo. V tistem trenutku sem začutila, kako mi vročina zalije lica, in v prsih me je stisnilo. Včasih se vprašam, ali sem res postala nevidna v lastnem domu.

Moje ime je Marija. Imam 68 let in živim v dvostanovanjski hiši v Šiški, kjer sem nekoč z možem vzgajala dva otroka. Zdaj je mož že tri leta pokojni, hči živi v Kopru in ima svojo družino, jaz pa sem ostala tukaj – v zgornjem nadstropju, pod mano pa sin Matej in njegova žena Nina s svojo hčerko Laro. Ko je Matej pred leti predlagal, naj se preselita k meni, sem bila srečna. Zdelo se mi je, da bo hiša spet polna življenja. A zdaj se mi zdi, kot da sem le še senca v njihovem vsakdanu.

»Marija, lahko prosim pospraviš kuhinjo? Lara ima danes popoldne trening in nimam časa,« mi je Nina nekoč rekla brez pogleda v oči. Prikimala sem in se lotila dela. Včasih se vprašam, ali sploh še štejem kot oseba ali sem le gospodinjska pomočnica. Ko sem bila mlajša, sem sanjala o tem, da bom na stara leta obkrožena z vnuki, ki bodo tekali po vrtu, jaz pa bom pekla potico in pripovedovala zgodbe iz mladosti. Zdaj pa se mi zdi, da sem tu le zato, da jim olajšam življenje.

Najhuje je ob nedeljah. Takrat se vsi zberejo pri kosilu in jaz ure in ure pripravljam hrano – govejo juho, pečenko, pražen krompir in jabolčni zavitek. Ko sedemo za mizo, pogovor teče mimo mene. Nina govori o svoji službi v banki, Matej o težavah v službi na občini, Lara pa ves čas tipka po telefonu. Včasih poskušam kaj pripomniti – o vremenu ali o sosedih – a me nihče ne sliši. »Mami, lahko prosim podaš sol?« je največ, kar slišim.

Pred nekaj meseci sem zbolela za gripo. Tri dni sem ležala v postelji z vročino. Nihče ni prišel pogledat, če kaj potrebujem. Ko sem končno vstala in šla dol po čaj, sem slišala Nino, kako pravi Mateju: »Upam, da ne bo spet vsega raztresla po kuhinji.« Takrat me je zabolelo bolj kot vročina.

Včasih ponoči ne morem spati. Ležim in razmišljam o svojem življenju. Spomnim se časov, ko smo z možem gradili to hišo – kako sva skupaj sadila jablane na vrtu in sanjala o prihodnosti. Zdaj pa se mi zdi, da sem tuja v lastnem domu. Moja hči me kliče le redko – vedno je prezaposlena z otroki in službo. Prijateljice so večinoma že pokojne ali pa živijo predaleč.

Nekega dne sem zbrala pogum in Mateju rekla: »Veš, včasih se počutim zelo osamljeno tukaj.« Pogledal me je začudeno: »Ampak saj si ves čas z nami!« Kako naj mu razložim, da fizična prisotnost ni isto kot toplina ali pogovor? Da potrebujem občutek pripadnosti?

Nina me pogosto popravi pred Laro: »Marija, to pa ni prav narejeno!« ali »Mami, zakaj si dala toliko soli?« Lara me gleda s tistim najstniškim prezirom in vem, da ji nisem vzor. Včasih si želim samo enega objema ali besede zahvale.

Pred kratkim sem šla na pokopališče k možu. Sedela sem ob njegovem grobu in mu šepetala: »Janez, kaj naj naredim? Ali naj grem? Ali naj ostanem?« Solze so mi polzele po licih. Pogrešam ga vsak dan bolj.

Ko sem se vrnila domov, sem na mizi našla listek: »Marija, prosim operi Lari športno opremo do jutri.« Ni bilo vprašanja ali prošnje – le ukaz. Takrat sem prvič pomislila: Kaj če bi šla? Kaj če bi zapustila to hišo in začela znova? A kam naj grem? Pokojnina je majhna, domovi za starejše so dragi in polni čakalnih vrst.

Nekega večera sem sedela v kuhinji in poslušala pogovor iz dnevne sobe:

»A misliš, da bi lahko šla mami za kakšen teden k Ani? Saj bi nam prav prišlo malo miru.«
»Ne vem… Saj veš, da bo užaljena.«
»Pa kaj potem? Saj itak nič ne pomaga.«

Takrat sem začutila globoko žalost in ponižanje. Nikoli nisem želela biti breme svoji družini. Vse življenje sem delala za njih – šivala obleke za otroke, kuhala kosila po službi, pomagala pri učenju… Zdaj pa sem odveč.

Naslednji dan sem poklicala prijateljico Olgo iz mladosti. Povabila me je na kavo v Tivoli. Ko sva sedeli na klopci pod kostanji in opazovali mimoidoče, mi je rekla: »Marija, moraš misliti tudi nase. Če te doma ne cenijo, si poišči srečo drugje.«

Tiste besede so mi dale misliti. Začela sem hoditi na sprehode po Rožniku in obiskovati knjižnico. Prijavila sem se na tečaj slikanja v kulturnem domu. Počasi sem začela čutiti drobce veselja – občutek svobode in lastne vrednosti.

A doma se ni nič spremenilo. Še vedno so pričakovali, da bom vse naredila – brez zahvale ali priznanja. Nekega dne sem Nini rekla: »Veš, tudi jaz imam svoje življenje in želje.« Pogledala me je presenečeno: »Ampak saj si vedno doma! Kaj pa imaš za početi?«

Takrat sem ji povedala o tečaju slikanja in novih prijateljicah. Prvič po dolgem času sem začutila ponos nase.

Vem pa tudi to: čeprav si želim ljubezni in sprejetosti od svoje družine, moram najprej sama sebi dati vrednost. Morda bom nekoč našla pogum za večjo spremembo – morda celo za selitev ali novo življenje drugje.

Včasih ponoči še vedno tiho jočem v blazino. A zdaj vem: nisem sama – veliko žensk v Sloveniji doživlja podobno usodo.

Se sploh splača žrtvovati sebe za družino, ki tvoje vrednosti ne prepozna? Kje je meja med ljubeznijo do drugih in ljubeznijo do sebe?