„Saj cel dan nič ne delaš: Otrok samo spi in je“ – Resnica o materinstvu, ki je nihče noče slišati
»Tanja, saj cel dan nič ne delaš. Otrok samo spi in je, ti pa si ves čas doma!« Miha je spet stal na pragu dnevne sobe, njegov glas je bil poln očitkov, ki so me zarezali globlje kot katerakoli utrujenost. V rokah sem držala najino hčerko Evo, ki je ravno zaspala po še enem napornem popoldnevu. V meni je vrelo. Že tisočkrat sem si želela, da bi mu lahko pokazala, kako izgleda moj dan – neprekinjeno hranjenje, previjanje, tolaženje, pranje, kuhanje, neskončno pospravljanje igrač in oblačil. Ampak on je videl le nered in mene v razvlečeni trenirki.
»Miha, a res misliš, da nič ne delam?« sem ga vprašala s tresočim glasom. »A misliš, da je biti doma z dojenčkom počitek?«
Zavzdihnil je in odkimal. »Samo… Saj si rekla, da boš doma leto dni. Jaz pa vsak dan garam v službi.«
V tistem trenutku sem se počutila manj kot nič. Kot da moje delo ni vredno omembe. Kot da sem jaz tista, ki izkorišča sistem, ker sem na porodniški. V resnici pa sem bila vsak dan bolj izčrpana. Noči so bile prekinjene s prebujanji, Eva je imela kolike in pogosto sem jo ure nosila po stanovanju, medtem ko je Miha spal v drugi sobi, da bi bil spočit za službo. Vsako jutro sem se zbudila s težo v prsih in občutkom krivde – ker nisem dovolj dobra mama, ker nisem dovolj dobra žena.
Moja mama mi je pogosto rekla: »Tanja, včasih smo imele še manj pomoči pa smo vse zmogle.« Ampak jaz nisem bila ona. Nisem bila generacija žensk, ki so požrle solze in tiho trpele. Želela sem si pogovora, razumevanja, nekoga, ki bi mi rekel: »Vem, da ti ni lahko.«
Najhujši so bili dnevi, ko sem bila sama doma. Ko sem gledala skozi okno na igrišče pod blokom in opazovala druge mame – zdelo se mi je, da so vse boljše od mene. Da imajo več energije, več potrpljenja. Da jim uspeva vse tisto, kar meni ne gre. Včasih sem se bala iti ven, ker sem bila preveč izčrpana za pogovor ali nasmeh.
Nekega dne sem poklicala svojo prijateljico Petro. »Petra, jaz ne zdržim več. Imam občutek, da se utapljam.«
Petra me je poslušala v tišini in nato rekla: »Tanja, nisi sama. Tudi jaz sem šla čez to. Samo nihče o tem ne govori.«
Tiste besede so mi dale nekaj upanja. Ampak doma se ni nič spremenilo. Miha je še naprej prihajal domov utrujen in razdražen. Večerje niso bile pripravljene pravočasno, Eva je jokala ravno takrat, ko bi moral imeti mir po službi.
Nekega večera sva se spet sprla.
»Zakaj si vedno tako živčna? Saj imaš ves dan čas!«
»Miha! Poskusi en dan biti z Evo sam! Samo en dan!«
Zavijal je z očmi. »Saj ni tako težko.«
Takrat sem prvič začutila pravo jezo. Ne tiste tihe žalosti ali razočaranja – ampak surovo jezo. Odpeljala sem Evo v spalnico in jo položila v posteljico. Nato sem se sesedla na tla in zajokala. Jokala sem dolgo in potiho, da me ne bi slišal.
Naslednji dan sem mu pustila listek: »Danes grem ven. Ti si z Evo.«
Šla sem na dolg sprehod po Tivoliju. Prvič po mesecih sem bila sama s svojimi mislimi. Ko sem se vrnila domov, me je Miha čakal na kavču – lasje razmršeni, majica popackana z mlekom.
»Tanja… oprosti.« Njegov glas je bil tih.
»Kaj se je zgodilo?«
»Ne vem… Jokala je dve uri skupaj. Nisem vedel več, kaj naj naredim.«
Takrat sem ga prvič po dolgem času objela brez zamere.
A življenje ni postalo lažje čez noč. Še vedno sva se prepirala zaradi malenkosti – kdo bo šel v trgovino, kdo bo ponoči vstal k Evi. Moja tašča je pogosto komentirala: »V naši družini so ženske vedno znale poskrbeti za vse.« Te besede so me bolele bolj kot vse drugo.
Začela sem pisati dnevnik svojih občutkov. Pisala sem o tem, kako me boli osamljenost v polnem stanovanju. Kako pogrešam sebe od prej – Tanja, ki je imela službo v knjižnici in prijatelje za kavo po službi. Tanja, ki ni bila samo mama ali žena.
Včasih sem ponoči sedela ob Evi in jo gledala kako spi. Spraševala sem se: »Ali bom še kdaj spet jaz? Ali bo Miha kdaj razumel? Ali bo družba kdaj priznala vrednost materinstva?«
Ko sem nekoč na forumu prebrala zgodbo druge mame iz Maribora, ki je opisovala podobne občutke nemoči in krivde, sem prvič začutila olajšanje – nisem sama. Nismo same.
Danes pišem to zgodbo zato, ker vem, da nas je veliko takih Tanji po Sloveniji – izmučenih, prestrašenih in hkrati močnih žensk, ki vsak dan znova vstanejo zaradi svojih otrok.
Mogoče bo kdo rekel: »Saj si sama izbrala to pot.« Ampak ali smo res same izbrale tudi osamljenost? Nerazumevanje? Odsotnost podpore?
Mogoče bo ta zgodba komu odprla oči ali srce.
Jaz pa se še vedno sprašujem: Kdaj bomo začeli ceniti nevidno delo mater? Kdaj bomo nehali soditi drug drugega in začeli poslušati?