Krik Tine: Ko glas hčere reši mater

»Mami, nekaj ni v redu!« Nežin glas je tresoč in v očeh ji vidim tisti znani strah, ki ga poznam že od njenih prvih noči brez lučke. Sedim za kuhinjsko mizo, pred menoj pogodba, ki naj bi nama končno prinesla dom. Stanovanje v Šiški, majhno, a najino. Vse prihranke sem zbrala, vsak evro, ki sem ga privarčevala kot medicinska sestra na urgenci, vsak dodatek za nočno delo. In zdaj naj bi vse to nakazala nekomu, ki ga poznam le po prijaznem nasmehu in obljubah o »najboljši priložnosti v Ljubljani«.

»Neža, to je priložnost, ki je ne smemo zamuditi. Veš, kako dolgo sva čakali na nekaj takega!« skušam jo pomiriti, a v sebi čutim nemir. Vem, da je bila zadnja leta zame in zanjo težka. Po ločitvi z Markom sem ostala sama z njo in s kupom dolgov, ki jih je pustil za sabo. Stanovala sva pri moji mami v Kamniku, dokler ni umrla. Potem pa še selitev v Ljubljano zaradi službe – najprej podnajemništvo pri gospe Mariji, kjer je bilo vedno premrzlo in preglasno.

Neža me pogleda s tistimi velikimi rjavimi očmi: »Mami, zakaj gospod Gregor nikoli ne dvigne telefona, ko ga pokličeš? Zakaj vedno pride on k nama in nikoli ne moreva midve k njemu?«

Zamolčim. Tudi meni se je to zdelo čudno. A ko si tako dolgo brez doma, začneš verjeti v čudeže. Gregor je bil prijazen, znal je poslušati. Rekel je, da razume samohranilke, ker je tudi njegova sestra ena izmed njih. Obljubil je, da bo stanovanje najino še preden pride zima.

Tisto noč nisem spala. Neža je tiho jokala v svoji sobi. Slišala sem jo skozi tanke stene najinega začasnega stanovanja. V meni se je nabiral nemir. Spomnila sem se vseh trenutkov, ko sem morala biti močna – ko sem ji lagala, da bo vse v redu, čeprav nisem verjela niti sama sebi.

Zjutraj me je pričakala elektronska pošta od Gregorja: »Tina, danes je zadnji dan za nakazilo. Če zamudite, bo stanovanje šlo drugam.«

V službi sem bila kot avtomat. Med menjavo povojev in injekcijami sem razmišljala le o tem nakazilu. Kolegica Maja me je opazovala: »Tina, si v redu?«

»Ne vem več, Maja. Vse mi smrdi po prevari, ampak… kaj pa če ni? Kaj če res izgubim edino priložnost?«

Maja me pogleda resno: »Veš koliko zgodb sem že slišala o takih ‚priložnostih‘? Pokliči še enkrat na agencijo.«

Pokličem. Nihče se ne oglasi. Pošljem sporočilo – nič.

Ko pridem domov, me Neža pričaka na vratih: »Mami, prosim te, ne naredi tega!«

V njenih očeh ni več otroškega strahu – tam je odločnost. Prvič jo vidim tako odraslo. Usedem se poleg nje na kavč in jo objamem.

»Zakaj si tako prepričana?«

»Ker sem danes iskala po internetu in našla forum, kjer ljudje pišejo o Gregorju. Vsi pravijo isto – obljublja stanovanja, pobere denar in izgine.«

V meni se nekaj zlomi. Vsa leta borbe za boljše življenje, vse žrtve… In zdaj to?

Neža mi tiho poda svoj telefon. Berem komentarje: »Pazite se Gregorja P., prevarant!«, »Izgubila sem 15 tisoč evrov!«, »Nikoli ga več nisem videla.«

Solze mi stečejo po licu. Neža me objame: »Mami, raje ostaniva še malo tukaj kot pa da ostaneva brez vsega.«

Tisto noč prvič po dolgem času spim mirno. Naslednji dan grem na policijo in prijavim Gregorja. Policistka me pogleda sočutno: »Niste edina. Hvala bogu, da niste nakazali denarja.«

V službi mi Maja prinese kavo: »Si v redu?«

»Ne vem še… Ampak vsaj nisem izgubila vsega.«

Dnevi minevajo počasi. Najin odnos z Nežo se spremeni – bolj ji zaupam, več se pogovarjava. Začneva skupaj iskati nova stanovanja – tokrat bolj previdno.

Nekega večera pride domov z risbo: »To bo najin novi dom.« Na risbi sta dve ženski – jaz in ona – pred majhno hiško z vrtom.

»Veš kaj, Neža? Mogoče bova še dolgo čakali na pravi dom… Ampak zdaj vem nekaj pomembnega: če poslušam tebe in sebe, naju ne more nihče več prevarati.«

Včasih se vprašam – koliko nas je takih mam po Sloveniji? Koliko nas verjame v čudeže samo zato, ker nimamo druge izbire? In koliko otrok mora biti glas razuma za svoje starše?

Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Bi tvegali vse za obljubo doma ali bi poslušali glas svojega otroka?