Svetloba praznika: Je darilo res vse, kar ostane?
»Ne, Neža, ne morem ti še enkrat posoditi denarja za najemnino. Saj veš, da sem komaj zbrala za tvoj rojstni dan in za Božič,« sem tiho rekla v telefon, medtem ko sem gledala skozi okno na prazno dvorišče. Sneg je počasi prekrival stare stopnice pred hišo, kjer so se nekoč otroci smejali in tekali v copatih. Zdaj pa je bila hiša tiha, prevelika za eno samo žensko, ki je v življenju dala vse za druge.
»Ampak mami, res ga potrebujem! Saj veš, da mi je Luka spet zamudil s plačilom in jaz nimam kam!« je Neža skoraj zajokala. V meni se je nekaj zlomilo – tista stara bolečina, ki me je spremljala že od dneva, ko je moj mož Marko umrl in sem ostala sama z dvema otrokoma.
Takrat sem prisegla, da bosta imela vse, kar jima jaz nisem mogla dati kot otrok. Spomnim se tiste zime, ko sem pri desetih letih dobila le oranžo in par volnenih nogavic. Moja mama je jokala v kuhinji, ker ni imela več. Prisegla sem si, da moji otroci ne bodo nikoli občutili takega pomanjkanja.
Zato sem delala – v trgovini čez dan, ponoči pa čistila pisarne v Ljubljani. Včasih sem spala le tri ure na noč. Vsak evro sem obračala dvakrat in vedno našla način, da sta Neža in Jure dobila najboljše igrače, najlepša oblačila, novo kolo. Ko so drugi otroci v šoli govorili o počitnicah na Hrvaškem, sta moja otroka lahko rekla: »Tudi mi gremo!«
A zdaj, ko sta odrasla in imata vsak svoje življenje, se mi zdi, da sem postala le še nekdo, ki rešuje njihove težave z denarjem ali darili. Vsak praznik je postal tekmovanje – kdo bo dobil večje darilo, kdo bo bolj zadovoljen. In vsakič, ko odprem vrata na božični večer in jih zagledam s telefoni v rokah, kako na hitro odložijo plašč in že gledajo pod smrečico, me stisne pri srcu.
Letos sem si rekla: »Ne bom več!« Kupila sem le simbolična darila – domače piškote za Nežo, knjigo za Jureta in šal za vnukinjo Laro. Ko so odprli darila, je bila tišina. Neža je pogledala piškote in rekla: »A to je vse?« Jure pa je knjigo odložil na mizo brez besed.
V meni je zavrelo. »Ali res mislite, da je ljubezen samo to, kar lahko kupim? Sem vam res dala tako malo?« sem izbruhnila.
Neža je zavila z očmi: »Mami, saj veš, da imamo radi darila. Saj si nas ti tako naučila! Vedno si govorila, da če imaš rad nekoga, mu nekaj podariš.«
Jure pa je tiho rekel: »Mogoče smo vsi skupaj pozabili na kaj bolj pomembnega.«
Tisti večer so hitro odšli domov. Ostala sem sama v kuhinji med praznimi krožniki in ostanki potice. Skozi okno sem gledala lučke na smrečici in se spraševala: kje sem zgrešila? Ali sem res mislila, da lahko s stvarmi zapolnim praznino po očetu? Da lahko z novimi telefoni in dragimi igračami kupim srečo?
Naslednji dan me je poklicala soseda Marija. »Danica, pridi na kavo. Saj veš, da ni dobro biti sam med prazniki.« Pri njej so bili vsi – otroci, vnuki, celo zetje in snahe. Smejali so se ob domačih štrukljih in peli stare pesmi. Nihče ni govoril o darilih.
Ko sem prišla domov, sem sedla za mizo in napisala pismo Neži in Juretu:
»Draga moja otroka,
vem, da nisem bila popolna mama. Hotela sem vama dati vse tisto, česar sama nisem imela – a ob tem sem pozabila nase in na to, kaj pomeni biti skupaj. Darila niso ljubezen. Ljubezen je čas, ki ga preživimo skupaj; pogovor ob kavi; objem brez razloga; pomoč brez vprašanj.
Upam, da bosta nekoč razumela.«
Čez nekaj dni sta oba prišla na obisk. Neža je jokala: »Mami, oprosti. Res si nam dala vse – ampak najbolj pogrešam tiste večere, ko smo skupaj pekli piškote ali peli pesmi ob kaminu.« Jure me je objel: »Naučila si nas delati in se boriti – ampak mogoče smo vsi skupaj pozabili biti družina.«
Tisti večer smo sedeli ob svečah in pili čaj. Brez daril. Samo mi trije.
Zdaj vem: največje darilo ni nekaj materialnega. Največje darilo je čas in iskrena bližina.
Ampak povejte mi vi – ali smo Slovenci res postali narod daril in materialnih dokazov ljubezni? Ali pa še znamo biti skupaj brez vsega tega blišča?