Moj brat je dal vse, a ko je padel, je ostal sam: Zgodba o žrtvovanju in pozabljenosti

»Ne morem več, Ana,« je Martinov glas tresel zrak v dnevni sobi, kjer je tišina že dolgo vladala kot kraljica. Sedel je na robu kavča, roke so mu drhtele, oči so bile rdeče od neprespanih noči. Pogledal me je, kot da išče odgovor na vprašanje, ki si ga ni upal izreči na glas. »Zakaj me nihče več ne pokliče?«

Bila sem njegova mlajša sestra, Ana. Včasih sem ga občudovala – bil je steber naše družine, vedno pripravljen pomagati, vedno prvi, ki je skočil na pomoč. Ko sta starša umrla, je prevzel skrb za mene in za svojo družino. Njegova žena Marija in otroci – Tjaša, Luka in Neža – so bili njegov svet. Delal je v tovarni v Domžalah, ponoči pa še kot varnostnik v trgovskem centru. Nikoli ni rekel ne, nikoli ni prosil zase.

A zdaj, ko mu je zdravje začelo pešati – najprej sladkorna bolezen, potem še srčna kap – se je vse spremenilo. Otroci so odrasli in odšli vsak svojo pot. Tjaša je v Ljubljani, Luka v Avstriji, Neža pa na Primorskem. Redko so ga obiskali. Marija se je zaprla vase; njun zakon je postal tih in hladen kot zimski večeri.

»Mogoče imajo preveč dela,« sem mu skušala olajšati bolečino. A vedela sem, da lažem sebi in njemu. Vem, kako je čakal na vsak klic, kako je vsako nedeljo pripravil mizo za kosilo in upal, da bo kdo prišel. A največkrat sva sedela le midva.

»Se spomniš, kako sem Luki pomagal pri diplomi?« me je vprašal tistega večera. »Tri noči nisem spal, da sem mu pomagal s statistiko. In zdaj… niti pokliče ne.«

Nisem vedela, kaj naj rečem. Tudi mene so grizli občutki krivde – ali sem naredila dovolj? Ali bi morala bolj pritisniti na njegove otroke? Ali bi morala bolj skrbeti zanj?

Nekega dne sem prejela klic iz bolnišnice v Kamniku. Martin je doživel drugo kap. Ko sem prispela tja, je ležal bled in izčrpan. Zdravnica mi je rekla: »Potreboval bo pomoč doma. Ima otroke?«

»Seveda ima,« sem odgovorila prehitro.

Poklicala sem Tjašo. »Oči je v bolnišnici. Potrebuje pomoč.«

»Ana, veš da imam službo in otroke… Saj bo mama poskrbela zanj.«

Luka mi sploh ni dvignil telefona. Neža je rekla: »Bom prišla naslednji teden.«

Tako sem ostala sama z Marijo. Bila je utrujena in zagrenjena. »Vse življenje sem bila sama za vse. Zdaj pa še to…« mi je rekla medtem ko sva menjali Martinove povoje.

Martin se je počasi vračal domov, a ni bil več isti človek. Njegove oči so bile prazne, roke nemočne. Vsak dan sem prihajala k njemu po službi – delam kot učiteljica v osnovni šoli – a včasih nisem zmogla več poslušati njegove tišine.

Nekega popoldneva sem ga našla sedečega pred televizijo. Gledal je stare slike na telefonu.

»Poglej tole, Ana… Luka na maturantskem plesu… Tjaša na prvi maši… Neža v vrtcu… Vse sem jim dal.«

Solze so mu polzele po licih.

»Zakaj me ni nihče več rad? Kaj sem naredil narobe?«

Poskušala sem ga objeti, a se mi je odmaknil.

»Nisem hotel biti breme.«

Tiste noči nisem spala. V glavi so mi odmevale njegove besede. Spraševala sem se: Je to res usoda vseh staršev v Sloveniji? Da otroci odidejo in pozabijo? Da žrtvovanje ne šteje več?

Naslednji teden smo imeli družinsko srečanje – prvič po dveh letih. Povabila sem vse otroke pod pretvezo rojstnega dneva.

Ko so prišli, so bili napeti in odtujeni. Martin jih je gledal s tihim upanjem.

»Oči… Saj veš, da imamo vsi svoje življenje…« je začela Tjaša.

»Ampak jaz sem vam dal vse!« mu je ušlo.

Luka se je obrnil stran: »Ne moreš nam očitati… Saj smo odrasli!«

Neža pa: »Ne moremo biti ves čas tukaj.«

Martin ni rekel nič več tisti večer. Samo sedel je in gledal skozi okno.

Po tistem srečanju so stiki postali še redkejši. Marija se je zaprla v svojo sobo. Jaz sem bila edina vez z njim.

Ko je Martin umrl tistega mrzlega novembrskega jutra, sem bila ob njem sama. Držala sem ga za roko in mu šepetala: »Nisi sam.«

Na pogrebu so otroci stali ob strani – vsak s svojim telefonom v roki. Nihče ni jokal tako kot jaz.

Ko sem po pogrebu pospravljala njegovo sobo, sem našla pismo:

»Draga Ana,
Hvala ti za vse. Vem, da si edina razumela mojo bolečino. Odpusti mi, če sem bil kdaj preveč zahteven ali žalosten. Samo želel sem si ljubezni svojih otrok.
Tvoj brat Martin«

Sedela sem na njegovem stolu in jokala kot otrok.

Danes se sprašujem: Je vredno žrtvovati vse za družino? Ali smo Slovenci res tako hitri pozabiti tiste, ki so nam dali največ? Kje smo izgubili občutek za hvaležnost?

Kaj vi mislite – ali bi morali otroci bolj skrbeti za svoje starše? Ali pa smo vsi preveč zaposleni s sabo?