Iz pepela: Zgodba Nine, ki je morala začeti znova

»Nina, a si sploh še ženska, če ne moreš dati otroka?« je zagrmel Marko, ko sem stala na pragu najine hiše, s kovčkom v roki in solzami v očeh. Njegove besede so rezale globlje kot katerakoli rana. Soseda Marjeta je že stala na dvorišču in gledala skozi zaveso. Vedela sem, da bo čez pol ure cela vas vedela, da me je Marko vrgel ven.

Vse se je zgodilo tako hitro. Še pred enim letom sva z Markom načrtovala prihodnost – vrt z gugalnico, otroški smeh, skupne nedelje pri njegovi mami v Šmartnem pod Šmarno goro. Potem pa so prišli zdravniški izvidi: »Žal, gospa Nina, možnosti za naravno zanositev so skoraj nične.« Marko je najprej molčal. Potem je začel prihajati domov vedno kasneje, vedno bolj dišal po pivu in tujih parfumih. Jaz sem molčala, ker sem se bala resnice.

Ko sem tistega večera stala pred hišo, nisem imela kam. Starši so umrli že pred leti, brat Peter živi v Ljubljani in ima svoje težave. Poklicala sem ga, a je rekel: »Nina, ne morem zdaj, veš da imam službo in otroke…« Ostala sem sama sredi vasi, kjer vsak ve vse o vsakem.

Prvo noč sem prespala pri teti Anici. Bila je tiho, ko mi je kuhala kamilični čaj. »Veš, Nina, ljudje bodo govorili. Naj govorijo. Ti pa glej nase.« A kako naj gledam nase, če ne vem več, kdo sem?

Naslednje tedne sem hodila po vasi kot duh. V trgovini so me ženske gledale postrani. »Škoda za Marka, tako priden fant…« sem slišala šepetanje za hrbtom. V cerkvi sem sedela zadaj in molila za pogum, da preživim dan. Vsak večer sem jokala v prazno blazino.

Nekega dne sem srečala Mateja, starega sošolca iz osnovne šole. »Nina, kaj pa ti tu?« me je vprašal prijazno. Pogledal me je drugače kot ostali – ne z usmiljenjem ali obsojanjem, ampak z razumevanjem. Povabil me je na kavo v gostilno Pri Jožetu. Prvič po dolgem času sem se nasmehnila.

Pogovarjala sva se o starih časih, o tem, kako sva nekoč sanjala o svetu onkraj vasi. Matej mi je povedal, da se je tudi njemu življenje obrnilo na glavo – žena ga je zapustila zaradi drugega in pustila samega z dvema otrokoma. »Veš, Nina, ljudje bodo vedno govorili. Ampak oni ne živijo tvojega življenja.«

Po tistem srečanju sem začela hoditi ven – na sprehode po poljih, pomagala teti Anici na vrtu, celo v cerkvenem pevskem zboru sem začela peti. Počasi so se ljudje navadili name. Nekateri so še vedno šepetali za mojim hrbtom, a mene to ni več tako bolelo.

Najtežje mi je bilo odpustiti Marku. Nekega dne sem ga srečala na tržnici v Medvodah. Bil je z novo žensko – mlajšo, nasmejano, z dolgimi lasmi. Pogledal me je in za trenutek mi je bilo hudo. A potem sem začutila olajšanje – nisem več tista Nina, ki bi jo lahko zlomil.

Ves čas pa me je spremljal občutek praznine – kot da mi nekaj manjka. Vsi so pričakovali, da bom žalovala za izgubljenim zakonom in otroki, ki jih nikoli ne bom imela. A bolj kot to me je bolelo to, da sem izgubila sebe.

Nekega popoldneva sem sedela na klopci pred cerkvijo in brala knjigo. Pristopila je soseda Marjeta – tista ista, ki je prva razširila govorice o meni. »Nina, oprosti… Vem, da sem bila krivična do tebe. Veš… tudi jaz nisem mogla imeti otrok. Samo nikoli nisem imela poguma povedati.«

Tisti trenutek sem dojela: nisem sama. Koliko žensk v naši vasi nosi isto bolečino? Koliko jih molči zaradi sramu? Odločila sem se, da bom spregovorila.

V župnišču sem organizirala srečanje za ženske – pogovor o neplodnosti in življenju brez otrok. Prišlo jih je več kot deset! Vsaka s svojo zgodbo, svojo bolečino in upanjem. Prvič po dolgem času sem začutila pripadnost.

Matej mi je postal prijatelj – nič več in nič manj. Skupaj sva organizirala delavnice za otroke iz socialno šibkih družin v naši občini. Ugotovila sem, da lahko dam ljubezen tudi brez materinstva – skozi pomoč drugim.

Danes živim sama v majhni hiški na robu vasi. Imam vrt z rožami in mačko Lizo. Vsak dan se zahvalim za pogum, da sem vstala iz pepela lastnega življenja.

Včasih ponoči še vedno začutim praznino – a zdaj vem: nisem manj vredna ženska zato, ker nimam otrok. Sem Nina – ženska z brazgotinami in močjo.

Se kdaj resnično osvobodimo pričakovanj drugih? Ali lahko sami določimo svojo vrednost? Kaj vi mislite?