Ko se ti svet obrne: Moja mama in bivši proti meni

»Ne moreš mi vzeti Ane!« sem zavpila, ko sem stala na hodniku pred maminimi vrati. Glas mi je tresel, roke so mi drhtele, a solze so mi že zdavnaj pošle. Mama je stala pred menoj, roke prekrižane na prsih, obraz hladen kot zimski veter na Trubarjevi. »Ivana, ne dramatiziraj. Gregor ima pravico do svoje hčerke. Ti pa potrebuješ pomoč.«

Pomoč? Od kod ji ta beseda? Saj nisem nora! Samo utrujena sem, izčrpana od vseh teh let boja – najprej z Gregorjem, potem z njo. Ko sem pred tremi leti Gregorja ujela z drugo žensko – s sodelavko iz občine, ki je bila vedno preveč prijazna – sem mislila, da je to najhujše, kar me lahko doleti. A resnična izdaja je prišla šele kasneje, ko se je mama začela pogovarjati z njim za mojim hrbtom.

»Ana potrebuje stabilnost,« je rekla mama tisti večer, ko sem jo prosila za pomoč pri varstvu. »Ti pa si ves čas na robu.«

»Na robu sem zato, ker nimam nikogar!« sem ji zabrusila. »Ti si moja mama! Kako lahko stojiš na njegovi strani?«

Oči so ji za trenutek zameglele solze, a jih je hitro potisnila nazaj. »Ivana, jaz želim le najboljše za Ano.«

Najboljše za Ano? Kaj pa jaz? Sem res tako slaba mama? Vsak dan znova sem se zbujala s tem vprašanjem. V službi v lekarni so me sodelavke opazovale s tistim posebnim pogledom – mešanica sočutja in radovednosti. Vsi so vedeli za moj razpad zakona, vsi so vedeli, da se borim za skrbništvo. V majhnem mestu kot je Kamnik se skrivnosti dolgo ne obdržijo.

Gregor je postal vzoren oče – vsaj navzven. Hodil je na roditeljske sestanke, peljal Ano na balet in ji kupoval igrače, ki si jih sama nisem mogla privoščiti. Ko sem ga prosila za pomoč pri stroških vrtca, mi je rekel: »Ivana, če bi znala bolje upravljati svoj denar, ti ne bi bilo treba prositi.«

Mama mu je prikimavala. »Ivana, mogoče bi res morala razmisliti o kakšni terapiji. Včasih si preveč čustvena.«

Preveč čustvena? Kako naj bom mirna, ko imam občutek, da izgubljam vse? Ana je postajala vedno bolj tiha. Ko sem jo vprašala, kaj se dogaja pri očetu ali pri babici, je samo skomignila z rameni. »Vsi pravijo, da si utrujena, mami.«

Tiste noči nisem spala. Ležala sem v postelji in poslušala dež, ki je udarjal po strehi stare hiše. Spomnila sem se otroštva – kako me je mama objela po prvi slabi oceni v šoli in mi rekla: »Vse bo v redu.« Kje je ta mama zdaj? Kdaj se je odločila, da bo raje podpirala mojega bivšega moža kot lastno hčer?

Soseda Mojca me je ustavila pred blokom. »Ivana, ne daj se! Vsi vemo, da si dobra mama.«

A jaz nisem več verjela vase. Ko sem prejela sodni poziv – Gregor zahteva skupno skrbništvo – sem se sesedla na kuhinjska tla in jokala kot otrok. Mama mi ni niti poklicala.

Na sodišču sta stala skupaj – Gregor in moja mama. Sodnica ju je vprašala: »Ali menite, da Ivana ni sposobna skrbeti za Ano?«

Gregor je rekel: »Skrbi me zanjo. Pogosto je raztresena in pozablja stvari.«

Mama pa: »Ivana ni več tista oseba, ki sem jo poznala.«

V tistem trenutku sem začutila, kot da mi nekdo reže srce na drobne koščke. Ana me je gledala s klopi za pričanje – velike rjave oči polne strahu.

Po obravnavi sem stekla ven in bruhnila na parkirišču pred sodiščem. Mojca me je našla tam in me objela. »Ne pusti jim vzeti ti hčerke!«

A kako naj se borim proti lastni mami? Proti človeku, ki mi je dal življenje?

Dnevi so minevali v megli. Ana je bila vedno več pri očetu in babici. Ko sem jo peljala v šolo, me ni več prijela za roko. Ko sem jo vprašala, če me ima rada, je samo rekla: »Vsi pravijo, da si žalostna.«

Začela sem dvomiti vase. Mogoče imajo prav? Mogoče res potrebujem pomoč?

Nekega večera sem sedela sama v kuhinji in gledala stare fotografije – jaz in Ana na morju v Strunjanu; jaz in mama na Triglavu; jaz in Gregor na poroki v Kamniški Bistrici. Vse te slike so bile zdaj le še spomini na čas, ko sem verjela v družino.

Telefon je zazvonil. Bila je mama.

»Ivana…« njen glas je bil tih. »Ne vem več, kaj naj naredim. Vse skupaj me boli.«

»Zakaj si to naredila? Zakaj si stopila na njegovo stran?«

»Ker te imam rada in ker imam rada Ano. Ampak bojim se zate.«

»Bojíš se zame ali zase?«

Dolga tišina.

»Mogoče oboje.«

Tisti večer sem prvič po dolgem času začutila nekaj drugega kot bolečino – začutila sem bes. Ne bom jim dovolila vzeti mi hčerke! Ne bom dovolila svetu povedati, da nisem dovolj dobra!

Naslednji dan sem poklicala odvetnico in ji rekla: »Borila se bom do konca.«

Zvečer sem Ani prebrala pravljico in jo vprašala: »Veš, da te imam najraje na svetu?«

Pogledala me je in tiho rekla: »Vem.«

Mogoče res nisem popolna mama. Ampak kdo sploh je? In zakaj tisti, ki bi morali stati ob meni, raje izberejo drugo stran?

Bi vi odpustili taki izdaji ali bi se borili naprej?