Vila na robu Ljubljane: Ko sanje postanejo sence

»Ne, Nika, ne moreš kar tako oditi!« sem zakričal, ko je z roko že segla po kljuki. Njene oči so bile prazne, kot da sem zanjo le še senca človeka, ki ga je nekoč ljubila. V tistem trenutku sem prvič zares začutil, kako hladne so stene naše nove vile na robu Ljubljane – hiše, ki sva jo gradila skoraj deset let, z vsakim prihranjenim evrom in vsakim upanjem, da bo to najin dom sreče.

A sreča je bila izmuzljiva. Ko sva se pred dvema letoma končno vselila, so prijatelji in sorodniki občudovali steklene stene, prostorno kuhinjo in razgled na Kamniške Alpe. »To je pa res nekaj posebnega!« je rekla moja mama, ko je prvič stopila v dnevno sobo. A jaz sem že takrat čutil tisto tiho napetost med mano in Niko – kot da sva vsak na svojem otoku sredi morja lepih stvari.

Sprva sem mislil, da je utrujenost. Gradnja hiše je bila naporna – nešteto obiskov na občini zaradi dovoljenj, prepiri z izvajalci, noči brez spanja zaradi skrbi za kredite. Nika je pogosto jokala zaradi zamud in dodatnih stroškov. »Zakaj si moral izbrati tako zahtevno parcelo? Zakaj vedno siliš v popolnost?« mi je očitala. Jaz pa sem vztrajal: »To bo najin dom. Tukaj bova srečna.«

A ko so bili vsi parketi položeni in so se škatle iz starega stanovanja razpakirale, se ni zgodilo nič čarobnega. Nika je postajala vse bolj tiha. Večere je preživljala v svoji delovni sobi, jaz pa sem ure in ure buljil v televizijo ali pil pivo na terasi. Pogovori so postali kratki in površni. »Kako je bilo v službi?« »V redu.« »Kaj bova jedla?« »Nič posebnega.«

Najbolj me je bolelo, ko sem opazil, da se Nika vse pogosteje dobiva s svojo sestro Petro. Nekega večera sem ju slišal skozi priprto okno: »Ne morem več, Petra. Zdi se mi, da živim z neznancem.« Petra ji je šepetala tolažilne besede, jaz pa sem v temi stiskal pesti in se spraševal, kje sem zgrešil.

Potem so prišle še težave z mojimi starši. Oče mi ni nikoli odpustil, da sem prodal del dedne zemlje za parcelo. »Tako si navezan na te betonske sanje, da si pozabil na družino!« mi je zabrusil na nedeljski kosilu. Mama je tiho jokala v kuhinji. Nika pa me je gledala z očitki: »Zakaj vedno postavljaš sebe na prvo mesto?«

Začel sem dvomiti o vsem. Vsak dan sem hodil v službo kot robot – od devetih do petih v pisarni na Viču, kjer so vsi govorili le o kreditih in vikendih na morju. Ko sem se vračal domov, me ni pričakala toplina doma, ampak hladna tišina in občutek praznine.

Nekega večera sem našel Niko na terasi. Sedela je zavita v odejo in gledala v daljavo. Prisedel sem k njej in poskusil začeti pogovor: »Se še spomniš, kako sva sanjala o tej hiši? Kako sva si predstavljala otroški smeh na vrtu?«

Nika me je pogledala s solzami v očeh: »Sanjaš ti, jaz pa živim v resnici. In ta resnica me duši.«

Tisto noč nisem spal. V glavi so mi odzvanjale njene besede. Zjutraj sem ji predlagal: »Mogoče bi šla skupaj k svetovalcu? Poskusiva rešiti to, kar še imava.«

Nika je samo odkimal: »Prepozno je.«

Tako se je začelo najino tiho razpadanje. Dnevi so minevali v rutini – jaz v službo, ona na jogo ali k Petri. Skupaj sva bila le še na papirju.

Potem pa je prišla tista sobota, ko sem jo zalotil s kovčkom pri vratih.

»Kam greš?«

»K Petri. Potrebujem čas zase.«

»In jaz? In najin dom?«

»Ta hiša ni več moj dom.«

Ostal sem sam med stenami, ki so še dišale po novem pohištvu in sveže pobarvanih stenah. Prijatelji so me tolažili: »Saj bo bolje. Vsak ima kdaj krizo.« A jaz nisem verjel več v pravljice.

Začel sem opažati stvari, ki jih prej nisem – kako hitro se prah nabere na policah, kako votlo odmeva moj korak po hodniku, kako prazna je postelja brez Nikinega telesa ob meni.

Nekega večera me je obiskal oče. Sedel je za mizo in dolgo molčal.

»Veš, sin, tudi jaz sem imel nekoč velike sanje. Ampak če v njih ni ljudi, ki jih imaš rad, niso vredne nič.«

Pogledal sem ga in prvič začutil toplino v njegovih besedah.

Zadnje mesece se trudim najti smisel v vsakdanjih stvareh – skuham si kavo in jo spijem na vrtu; poslušam ptice; pokličem mamo; grem na sprehod po Rožniku. Hiša še vedno stoji – mogočna in lepa – a zame ni več dom.

Včasih ponoči sedim ob oknu in gledam luči Ljubljane v daljavi ter se sprašujem: Kaj sploh pomeni dom? Je to kraj ali ljudje? Je to nekaj zunanjega ali nekaj v srcu?

Morda ste tudi vi kdaj gradili sanje in izgubili sebe med zidovi lastnih pričakovanj. Kaj bi vi naredili drugače?