Ko sem moževo teto Marico nagnala iz hiše – sem res jaz kriva?

»A to je zdaj tvoja juha?« je Marica z vihravim glasom dvignila pokrovko in se zgrbančila, kot da bi iz lonca zasmradilo po pokvarjenih jajcih. »Pri nas doma smo vedno kuhali drugače. Veš, v Avstriji imajo ljudje okus.«

Stala sem sredi kuhinje, roke so se mi tresle, srce pa mi je razbijalo v grlu. Mož, Andrej, je sedel za mizo in se delal, da bere časopis, a sem videla, kako mu trzajo ustnice. Otroka sta se tiho izmuznila iz sobe. V zraku je visela napetost, ki bi jo lahko rezal z nožem.

Marica, moževa teta, ki je pred leti odšla v Gradec in se zdaj prvič po dolgem času vrnila v Slovenijo, je bila gostja v naši hiši že tretji dan. Prvi dan sem še upala, da bo njena ošabnost le posledica utrujenosti po dolgi poti. Drugi dan sem si govorila, da je mogoče le pogrešala dom in se še ni navadila na spremembe. Tretji dan pa sem začela dvomiti vase.

»Veš, Andrejček,« je rekla in ga pogledala s tistim posebnim izrazom, ki ga imajo ljudje, ko mislijo, da so edini na svetu s pravimi odgovori. »Ti si bil vedno tako priden fant. Škoda, da si si izbral ženo, ki ne zna niti prave goveje juhe skuhat.«

Mož je pogledal stran. Jaz pa sem začutila, kako mi vre kri. »Marica,« sem rekla tiho, »prosim te, da ne govoriš tako pred otroki.«

»Ah, otroci!« je zamahnila z roko. »Danes so vsi razvajeni. V mojem času smo morali delati že pri desetih letih! Ne pa zdaj – samo telefone gledajo.«

Vse bi še nekako prenesla – njene pripombe o moji vzgoji, o tem, kako imam preveč rož na okenski polici in premalo reda v omari. A ko je začela pred otroki govoriti, da sem lena in da bi Andrej lahko dobil boljšo ženo, me je nekaj zlomilo.

»Dovolj!« sem zakričala bolj glasno, kot sem hotela. »To je moja hiša in ne bom več poslušala tvojih žaljivk! Če ti ni prav, lahko greš!«

V sobi je nastala tišina. Marica me je pogledala s takim zaničevanjem, kot ga še nisem videla. »Tako se pogovarjaš s starejšimi? V tujini bi te že zdavnaj postavili na svoje mesto!«

Andrej je končno odložil časopis in pogledal najprej mene, potem Marico. »Mami… mislim… Marica… mogoče bi bilo res bolje… če greš za nekaj dni k sestri v Škofjo Loko.«

Marica se je dvignila s stola kot kraljica, ki so ji odvzeli krono. »Tega ne bom nikoli pozabila! V tej hiši ni več spoštovanja!«

Ko so se vrata za njo zaprla in sem zaslišala njen avto na dvorišču, sem obstala sredi kuhinje in se sesedla na stol. Roke so mi še vedno tresle.

Andrej je prišel do mene in me objel. »Nisi ti kriva. Ona je vedno taka.«

A jaz nisem mogla nehati razmišljati o tem, kar se je zgodilo. Prišli so klici – najprej od moževe mame: »Kako si si drznila nagnati Marico? Saj veš, kako občutljiva je!« Potem od sestre: »Prav si naredila! Nihče nima pravice tako govoriti o tebi pred otroki.«

V naslednjih dneh so se začele širiti govorice po vasi. Soseda Jožica me je na tržnici vprašala: »A res nisi pustila moževi teti niti prespati?« V trgovini so me ljudje gledali postrani.

Otroka sta bila tiha. Hčerka me je vprašala: »Mami, a sem jaz res razvajena?« Sin pa: »Zakaj teta Marica ne mara naše juhe? Meni je dobra.«

Vsak večer sem ležala budna in premlevala dogodke. Sem res prestopila mejo? Bi morala biti bolj potrpežljiva? Ali pa sem končno postavila mejo tam, kjer bi jo morala že zdavnaj?

Andrej je bil tih. Vedela sem, da ga boli – to je bila njegova družina. A tudi jaz sem imela svojo družino – otroke in dom, ki sem ga želela zaščititi pred strupenimi besedami.

Teden dni kasneje smo dobili pismo iz Avstrije. Marica nam je napisala dolg sestavek o tem, kako smo jo prizadeli in kako v Sloveniji ni več spoštovanja do starejših. Priložila je fotografijo iz mladosti – sebe pred domačo hišo v Prekmurju – in pripisala: »Takrat smo znali držati skupaj.«

Pogledala sem sliko in začutila žalost. Morda res izgubljamo nekaj pomembnega – spoštovanje do starejših, potrpežljivost do drugačnosti. A hkrati vem: če ne postavimo meja, nas bodo drugi pohodili.

Tistega večera smo sedeli za mizo – jaz, Andrej in otroka – in jedli juho. Bila je preprosta goveja juha z domačimi rezanci. Nihče ni rekel ničesar posebnega. A v zraku ni bilo več strahu.

Zdaj pa se sprašujem: Sem bila pretrda? Bi morala biti bolj razumevajoča do žene, ki jo je tujina spremenila? Ali pa sem končno naredila tisto, kar bi morala vsaka mama – zaščititi svoj dom?

Kaj vi mislite? Je prav postaviti mejo tudi pred lastno družino ali bi morali vedno potrpeti zaradi „spoštovanja“?