Ko sem morala zapustiti svojo hčerko: Zgodba o izgubljenih letih in neizrečenih besedah

»Zakaj si šla, mama? Zakaj si me pustila samo?« Evin glas mi še vedno odmeva v ušesih, čeprav je od tistega večera minilo že skoraj dvajset let. Sedela je na robu postelje, stiskala plišastega medvedka in me gledala z očmi, polnimi solza in obupa. Takrat sem bila stara dvainštirideset let, ona pa komaj dvanajst. V tistem trenutku sem vedela, da ji bom zlomila srce, a nisem imela izbire.

Živeli sva v majhnem stanovanju v Šiški. Po ločitvi od Marka, ki je zaradi alkohola in iger na srečo izgubil službo in dostojanstvo, sem ostala sama z Evo. Marko ni plačeval preživnine, komaj je še kdaj poklical. Vsak mesec sem štela evre, da sva lahko plačali najemnino in položnice. Delala sem kot blagajničarka v Mercatorju, popoldne pa še čistila stopnišča po blokih. A dolgovi so se kopičili, najemodajalec je grozil z izselitvijo.

Tistega decembra sem dobila klic od prijateljice Mojce, ki je že nekaj let delala v Avstriji kot negovalka starejših. »Pridi, Anja, tukaj je delo. Plačilo je dobro. Lahko si hitro na nogah,« me je prepričevala. Srce mi je razpadalo na koščke. Kako naj pustim Evo samo? A kako naj preživiva drugače?

Tisto noč nisem spala. Ležala sem poleg Eve in poslušala njen miren dih. V glavi so mi odzvanjale besede: »Mama, ne pojdi.« Naslednji dan sem ji povedala resnico. »Evička, moram iti delat v tujino. Če ostanem tukaj, bova izgubili vse.« Njene oči so se napolnile s solzami. »Ampak jaz te potrebujem!« je zakričala in stekla v svojo sobo.

Prve mesece v Avstriji sem delala po šestnajst ur na dan. Gospod Franz je bil zahteven in pogosto siten starček, a denar je bil reden. Vsak evro sem pošiljala domov Evi in moji mami, ki je začasno prišla živet k nama in skrbet za vnukinjo. Pogrešala sem vonj po Evinem šamponu, njen smeh, celo njene izpade trme.

Telefonirala sem vsak večer. »Kako si, srček?« sem jo spraševala. »V redu sem,« je odgovarjala kratko. Slišala sem, da jo boli. Vedela sem, da me krivi za vse.

Leta so minevala. Eva je postajala vse bolj tiha in odmaknjena. Ko sem prišla domov za praznike, me ni hotela objeti. »Ti si izbrala denar namesto mene!« mi je nekoč zabrusila pred babico. Srce mi je počilo. Hotela sem ji razložiti, da sem to naredila zanjo – da bi imela toplo sobo, poln hladilnik, možnost za šolo in izlete. A ona me ni hotela poslušati.

Ko je Eva dopolnila osemnajst let, sem se vrnila domov za stalno. Upala sem, da bova nadoknadili izgubljeni čas. A med nama je zevala praznina. Eva se ni več zaupala meni; svoje skrivnosti je delila s prijateljicami ali jih zakopala globoko vase.

Nekega večera sva sedeli za kuhinjsko mizo. Poskušala sem začeti pogovor: »Eva, vem, da ti ni bilo lahko…« Ona pa me je prekinila: »Mama, ti ne veš ničesar! Nisi bila tukaj! Ko sem prvič dobila menstruacijo, ko so me sošolci zafrkavali zaradi očeta pijanca, ko sem jokala ponoči – tebe ni bilo!«

Nisem imela odgovorov. Samo sedela sem tam in gledala svojo odraslo hčerko, ki jo je bolečina spremenila v nekoga drugega.

Z leti sva se še bolj oddaljili. Eva se je preselila v Maribor na študij in tam ostala tudi po diplomi. Redko se oglasi na telefon ali pride domov za praznike. Ko pride, pogovor hitro zaide v tišino ali prepir.

Pred nekaj meseci me je poklicala s tresočim glasom: »Mama… babica je v bolnišnici.« Hitro sem odhitela tja in prvič po dolgih letih sva sedeli skupaj ob bolniški postelji. Babica je spala; midve pa sva molčali.

»Veš, mama… Včasih si želim, da bi bila revni, a skupaj.« Njene besede so me zabolele bolj kot karkoli drugega.

»Eva… oprosti mi. Naredila sem po svojih najboljših močeh.«

»Mogoče… Ampak jaz te nisem imela.«

Po babičini smrti sva urejali njene stvari v starem stanovanju. Med papirji sva našli moj prvi dopis iz Avstrije – pismo Evi za njen 13. rojstni dan. Nikoli ga ni odprla.

»Zakaj ga nisi prebrala?« sem vprašala tiho.

»Ker si mi manjkala preveč.«

Danes imam 55 let in živim sama v Ljubljani. Vsak dan razmišljam o tem, ali bi lahko ravnala drugače – ali bi bila boljša mama, če bi ostala doma in tvegala revščino? Ali pa bi Eva nekoč razumela mojo odločitev?

Včasih se vprašam: Koliko mater v Sloveniji mora izbirati med kruhom in ljubeznijo? In ali nam bodo naši otroci kdaj odpustili?