Vlak v Novo mesto: Ko sočutje prevesi tehtnico

»Prosim, naj nekdo pomaga!« sem skoraj zašepetala, ko sem z eno roko zibala vročičnega Nejca, z drugo pa poskušala uravnotežiti torbo, ki mi je nenehno drsela z rame. Vlak proti Novemu mestu je bil nabito poln, ljudje so se drenjali v preozkih hodnikih, nekateri so že nestrpno pogledovali na uro. V zraku je bilo čutiti napetost, ki jo prinese vsakdanja utrujenost – in jaz sem bila njen popoln odraz.

Nejc je bil bolan že tretji dan. Zdravnica v Zdravstvenem domu Moste mi je rekla, naj ga peljem na dodatne preiskave v bolnišnico Novo mesto. Moj mož Marko je bil na službeni poti v Mariboru, starši pa so bili na dopustu v Izoli. Ostala sem sama. Ko sem vstopila na vlak, sem upala, da bo kdo odstopil sedež, a vsi so bili zatopljeni v telefone ali knjige. Nejc je začel jokati, njegov obrazek je bil rdeč in poten. Počutila sem se tako nemočno, da so mi po licih spolzele solze.

»Gospa, želite sedeti?« me je nenadoma ogovoril moški glas. Pred mano je stal starejši gospod, sivih las in prijaznih oči. »Vidim, da imate težek dan.«

»Res bi bila hvaležna,« sem izdavila in se usedla na njegov sedež ob oknu. Gospod je ostal stati poleg mene in me ves čas opazoval z očitno skrbjo.

»Kako mu je ime?«

»Nejc. Ima visoko vročino in morava v bolnišnico.«

Gospod je pokimal in iz žepa potegnil robček. »Moj vnuk je imel lani bronhitis. Vem, kako je to.« Njegove besede so me pomirile bolj kot katerakoli zdravniška razlaga.

Med vožnjo so ljudje okoli mene začeli šepetati. Nekateri so me gledali s sočutjem, drugi z neodobravanjem – kot da sem kriva, ker moj otrok joka in moti njihov mir. Ena gospa v modrem kostimu je celo zavila z očmi in si nadela slušalke.

»Včasih se mi zdi, da smo Slovenci pozabili na toplino,« je rekel gospod in mi ponudil steklenico vode. »Vsi gledamo le nase.«

Ob teh besedah sem se spomnila svoje mladosti v majhni vasici pri Grosupljem, kjer smo si s sosedi vedno pomagali – čeprav smo imeli vsi malo. Danes pa… vsak zase.

Nejc je medtem zaspal v mojem naročju. Prvič po treh dneh sem si oddahnila. Gospod mi je tiho pripovedoval zgodbe o svoji ženi Mariji, ki jo je izgubil pred dvema letoma. »Tudi ona je bila taka – vedno pripravljena pomagati.«

Ko smo se približevali Novemu mestu, sem začutila olajšanje, a tudi strah – kaj če bo z Nejcem kaj hujšega? Gospod mi je stisnil roko: »Ne bojte se. Otroci so močnejši, kot si mislimo.«

Ko sem vstala, da bi izstopila, mi je gospod pomagal s torbo in mi podal listek: »Če boste kdaj potrebovali pomoč ali pogovor…« Na listku je pisalo: »Jože Novak, 041 567 234.«

Na peronu sem ga še enkrat objela. »Hvala vam. Ne vem, kaj bi brez vas.«

»Saj smo ljudje zato tukaj – da si pomagamo.«

V bolnišnici so Nejca sprejeli takoj. Po nekaj urah negotovosti in solz so zdravniki ugotovili, da gre za virozo in da bo okreval brez zapletov. Ko sem ponoči sedela ob njegovi postelji in poslušala njegovo mirno dihanje, sem razmišljala o Jožetu in o tem, kako malo je potrebno, da nekomu spremeniš dan – ali celo življenje.

Ko sem naslednji dan poklicala Marka in mu povedala za Jožeta, je bil tiho nekaj trenutkov. »Veš, mogoče bi morali tudi mi večkrat komu pomagati. Ne le jamrati nad državo in sosedi.«

Doma sem Jožetu poslala sporočilo: »Hvala še enkrat za vse.« Odgovoril mi je: »Ni za kaj. Če boste kdaj potrebovali varstvo za Nejca ali samo pogovor ob kavi – veste kje me najdete.«

Od tistega dne naprej sem bolj pozorna na ljudi okoli sebe – na mamo z dvema otrokoma v trgovini, na starejšega gospoda na avtobusu, na študenta s težko torbo v knjižnici. Včasih samo nasmeh ali prijazna beseda naredi razliko.

A še vedno se sprašujem: Zakaj smo postali tako zaprti vase? Kdaj smo pozabili na tople geste in drobna dejanja? Je res tako težko biti človek človeku človek?